Komentar / Z motorko

Janko Lorenci

11. 4. 2025  |  Mladina 15  |  Kolumna

Elon Musk počasi odhaja iz sfere neposredne oblasti. Maja se mu izteče status čistilca administracije, dodeljen od Trumpa. A tudi potem bo tako ali drugače ostal del oblasti.

Uradni cilj njegovega delovanja je vitkejša država. Scela je po podatkih New York Timesa iz državnih in sorodnih pisarn nagnal ali pa še bo kakih 300 tisoč ljudi. Po lastni oceni bo državi ogromno prihranil, v resnici jo bo prej pohabil.

Administracijo je dobesedno in metaforično čistil z motorko. Tako je klestil in uničeval prav tisto državo, brez katere ga tako rekoč ne bi bilo. Brez njene pomoči v kritičnih začetkih njegova podjetja ne bi preživela, ne bi bil najbogatejši človek na svetu in ne na sedanjem položaju. Tu bi lahko govorili o pregovornem gadu na prsih.

Motorka in prevzemanje skrajno desnih stališč sta občutno zmanjšala prodajo družbe Tesla, njegovo priljubljenost v Ameriki pa potisnila pod 40 odstotkov. Musk tako za Trumpa po malem postaja breme.

A njuna tesna zveza zlepa ne bo pretrgana. V Trumpovem svetu se vse meri z denarjem. Gledano tako je Musk velikan, Trump pa palček, ki ga velikan bogato financira. Če ti dajejo denar, pravi ameriški zgodovinar Timothy Snyder, se na to navadiš in potoneš v odvisno razmerje.

S Trumpom so se zbližali tudi drugi tehnomilijarderji. Ko je bil znova izvoljen, so se mu mnogi prišli poklonit in s tem dokončno odvrgli figov list. Teh čudežnih dečkov iz Silicijeve doline, ki so iz nič ustvarili tehnokoncerne in »digitalni kapitalizem«, se je namreč dolgo držal glas nekakšnih levičarskih kozmopolitov. A nezmerno bogatenje in privilegiji imajo očitno svoj srk; ti ljudje so se iz domnevnih ali resničnih idealistov polagoma spremenili v sebičneže, megalomane in skrajneže. Muskovo hujskanje evropske skrajne desnice in njegova motorka na domačem terenu nista naključje. Vsi tehnomilijarderji, denimo Bill Gates, seveda niso enaki, a dolgoročni cilj pri večini ostaja enak: oslabiti demokracijo in korenito spremeniti državo, saj oboje omejuje njihovo sveto svobodo izbrancev. Kanadski zgodovinar Quinn Slobodian pravi: Musk bi se rad polastil države, da bi ustvaril drugačen družbeni red.

Med temi bolno bogatimi ljudmi ni malo takih in drugačnih fantastov. Musk hoče kolonizirati Mars, Peter Thiel, ki bi uvedel nekakšno diktaturo korporacij, se skuša izogniti staranju, Sam Altman (Open AI) nalaga svoje misli v superračunalnik … Gre za svojevrstno izgubljanje stika z realnostjo. Medijski raziskovalec Douglas Rushkoff v knjigi Preživetje najbogatejših pravi: pripravljajo se na digitalno prihodnost, ki sveta ne bo skušala izboljšati. Obsedeni so s tem, da bi se zavarovali pred podnebnim zlomom, epidemijami, množičnimi migracijami, pomanjkanjem virov, in pri tehnologiji prihodnosti jim gre samo za eno: za beg pred preostankom vseh nas.

A hkrati s temi fantazijami ostajajo muski vseh vrst z obema nogama trdno na tleh. Zavedajo se, da si države ne morejo čez noč podrediti ali je nekako preseči, lahko pa z njo, zlasti če je trumpovska, živijo v simbiozi, jo izkoriščajo in si jo prilagajajo – in jo z vsem tem slabijo. Skratka, državo izrinjajo tam, kjer jih nadzoruje, krepijo in maličijo pa tam, kjer jim to koristi.

Najbrž drži, da vidijo tačas priložnost zlasti v povezovanju visoke tehnologije in oboroževalne industrije, ki naj bi se pospešeno digitalizirala in spremenila klasično vojskovanje. Tesna povezava visoke tehnologije, mogočnega oboroževalnega kompleksa in (avtoritarne?) politike bo verjetno v marsičem določala prihodnost Amerike, s tem pa tudi sveta. A to je povezava, ki koristi maloštevilnim, veliki večini pa škodi.

Ta povezava uničuje tudi demokracijo. Za tehnomilijarderje Muskovega tipa demokracija ni sposobna rešiti sodobnih težav, ampak je – nasprotno – parazit, ki preprečuje napredek. Napredek in odrešitev prinaša tehnologija, njej je treba prilagoditi in podrediti državo in družbo. Odrešitev smo torej mi, tehnomilijarderji.

Trumpi, muski, thieli, bezosi uspevajo, ker ljudje izgubljajo zaupanje v demokracijo. Dolgoročni cilj tehnooligarhov sočno opiše Timothy Snyder: od znotraj skušajo uničiti ameriško pravno državo, da bi oblast na koncu ostala v rokah peščice ljudi. Potem napravi primerjavo z Rusijo v času Jelcina; bil je bogat, a ne zelo, obdan z mlajšimi, dejavnejšimi, stremuškimi oligarhi. Amerika je zdaj po malem v takem položaju, pravi znameniti zgodovinar.

Tehnomilijarderji – ta nenavadna mešanica fantastov, talentov, ljudi, ki so bajno bogati, a brez sramu in sočutja – lahko zdaj, ko še prevladujejo vmesna, nestabilna družbena stanja, pridejo do polnega izraza le v simbiozi s Trumpom. Zanj in zanje velja: naredila jih je surova Amerika, zdaj pa oni predelujejo njo.

Simbioza je še posebej nevarna, ker se dogaja v najmočnejši državi na svetu. Biti bi morala zadnji alarm za ameriške demokrate, nič manj pa svarilo za evropsko zmerno politiko in njene nečiste zveze. Nauk: ne spustiti trumpov, orbánov, janš na oblast, noro bogastvo pa omejiti.