Ntoko / Sanje o starem ekonomskem redu

N'toko

25. 4. 2025  |  Mladina 17  |  Žive meje

Treba mu je priznati, Trump se je lotil občudovanja vrednega projekta, ki bi ga verjetno morali podpreti, če bi se tega lotil kak socialist: sesuti hoče neoliberalni globalni red. Dobro, pri tem ga res poganja butasto prepričanje, da so ZDA žrtev globalne goljufije, ker jim druge države več prodajo, kot od njih kupijo, a če hoče človek zaradi tega raztrgati trgovinske sporazume in zaščititi domače delavstvo, kdo smo mi, da bi mu nasprotovali? Dejstvo je, da megalomanijak, ki mu je vseeno za razpoloženje volivcev in še bolj vseeno za usodo njegove stranke, danes lastnoročno razbija prostotržni globalni kapitalizem. Mar ni lepo, da hoče na Zahod vrniti proizvodnjo? Ali ni s tem razjezil globalne elite in razveselil sindikatov? Verjetno bi moralo nas levičarje to spraviti v zadrego … je treba zdaj navijati za novo ekonomsko politiko in s tem vladavino skrajnega desničarja ali pa nasprotovati desničarju in navijati za ohranitev neoliberalnega reda?

Vprašanje seveda ni v tem, kaj hoče Trump storiti, ampak kako se tega loteva. Po njegovi logiki se skriva rešitev vseh globalnih krivic v »najlepši besedi v slovarju«: carinah. S carinskimi obremenitvami uvoženega blaga želi Trump ponovno vzpostaviti ZDA kot poglavarko mednarodnega trgovanja, hkrati pa prisiliti kapital, da vrne proizvodnjo na ameriška tla. Verjame, da mu bodo carine na tujem prinesle več spoštovanja, doma pa oživile opustošene regije, ozdravile »krizo moškosti« in vrnile ponos pozabljenemu ameriškemu delavcu. Kot pa lahko vidimo iz njegovega sporadičnega umikanja in ponovnega uvajanja carinskih ukrepov, nič od tega ne poteka po načrtih. Izkazalo se je, da reorganizacija proizvodnih verig ne pomeni zgolj prestavljanja številk iz bilanc ene države v drugo … Gospodarstva različnih držav so se po drugi svetovni vojni, padcu železne zavese in odprtju Kitajske neločljivo spojile, zrasla so se skupaj kot mišična tkiva po operaciji – danes jih ni mogoče raztrgati in postaviti nazaj v prvotno obliko, ne da bi pohabil celotno telo. Edino, kar je bolj boleče od neoliberalizma, je njegovo uničenje.

Kako boleč proces utegne biti reorganizacija proizvodnje po nareku Trumpovih carin, si danes manično preračunavajo države izvoznice: koliko milijonov delovnih mest bo izgubljenih, kako hudo recesijo in padec standarda lahko pričakujemo? A še huje utegne biti za Američane. Grozijo jim podražitve, množična odpuščanja in valovito razvrednotenje dolarja, na drugi strani vsega tega pa ni pričakovati obljubljene vrnitve industrijskega buma. Ne le, da ZDA niso zmožne javnofinančnega investicijskega potiska, ki bi bil potreben za zagon industrijskih kapacitet za tekmovanje z Azijo, ampak reindustrializacija tudi ne bi zares prinesla novih služb. Tekstilna tovarna v Indiani verjetno ne bo videti kot sweatshop v Bangladešu s tisočimi zaposlenimi – da bi bila konkurenčna, bi morala spustiti plače na raven bangladeških delavcev ali pa vložiti v tehnološki razvoj in te nadomestiti z roboti. Kot opozarja ekonomist Michael Roberts, so ZDA preselile svojo proizvodnjo na Vzhod ravno zaradi nizke dobičkonosnosti njene visoko avtomatizirane industrije.

Vrnitev v zlato dobo ameriške proizvodnje 60. let tako ni mogoča, za večino Američanov pa tudi ni zaželena. Koliko izmed milijonov ljudi, ki so jih v zadnjih desetletjih preganjali, naj se naučijo kodirati, da bodo zasedli prestižne službe v IT-podjetjih, se bo zdaj razveselilo dela za tekočim trakom? In koliko izmed nižje izobraženih Američanov, ki jim je bil obljubljen neomejen dotok poceni izdelkov, si želi spustiti v tekmo nižanja standardov z delavci iz Vietnama ter plačevati petkrat več za svoje tv-je in avte?

Tudi če bi bila reindustrializacija ekonomsko mogoča, ne bi bila politično izvedljiva. Tisto, kar torej čaka ZDA (in verjetno tudi preostanek zahodnih ekonomij), ni konec neoliberalizma, ampak prehod v nekakšen postneoliberalizem – sočasno bivanje več proizvodnih in trgovinskih modelov. Sweatshop z migrantskimi delavci poleg Googlovega razvojnega centra, armade obubožanih dostavljavcev hrane, ki krožijo okoli milijonskih gradbenih investicij, vojaški keinesijanizem, ki ga spremljajo brutalni varčevalni ukrepi.

Vse to so pojavi, ki se že danes uresničujejo, so del neizogibne metamorfoze svetovne ekonomije, ki je bila na poti že dolgo pred Trumpovimi tarifnimi grožnjami. Razpadanje neoliberalnega globalizma smo doživljali že z brexitom, s covidno krizo, s stopnjevanjem trgovinskih in vojaških napetosti, s formacijo novih zavezništev … če kaj, so Trumpove tarife le vulgaren poskus politične klike zahodnih oligarhov, da označi prihajajočo svetovno ureditev za svojo, kot se pes poščije na odhajajoči avto. Tarifna vojna je še zadnji rodeo šarlatanskih milijarderjev, ki hočejo zagrabiti krizo ameriškega kapitalizma za rogove in jo usmeriti sebi v prid.

Za delavce v majhnih, izvozno naravnanih državah, ni pomembno vprašanje, ali so carine dobre ali slabe – prekleto jasno je, da so za nas slabe, kot je jasno tudi, da se tovrstnim procesom ne bomo mogli izogniti, pa naj za njimi stoji Trump ali kdorkoli drug. V prvi vrsti bo treba odgovoriti na vprašanje, kako bomo preživeli politične in ekonomske turbulence teh sprememb in kako bomo pri tem imeli čim več besede. Iz Trumpovih podvigov pa nam ostaja predvsem lekcija, da ni poti nazaj v stari, predglobalizirani svet. Kdorkoli obljublja pobeg v suverenizem, verjetno laže. Ostaja pa nam iskanje novih oblik mednarodnega sodelovanja – takšnega, ki ga ne narekujejo kapitalisti, ampak delavci.