20. 5. 2008 | Mladina 20 | Kolumna
Poraz kapitalizma
Šrot morda ni napravil ekonomske ali pravne napake, toda nedvomno je oškodoval ugled slovenskega kapitalizma in legitimnost vodilnih menedžerjev
Slovenski privatizacijski vrtiljak je z razkritjem prave vloge Boška Šrota pri prevzemu Pivovarne Laško pokazal še eno od številnih protislovnih zgodb slovenske tranzicije. V njej se zrcali vse, kar moramo vedeti in videti o novodobnem slovenskem kapitalizmu. Sistem lastniških povezav je v Sloveniji sprevržen. Podrejen je nepreglednim postopkom, lastniškim hobotnicam in privatizaciji rent. V zakulisju teh igric ne delujejo niti tržni regulacijski mehanizmi niti institucije pravne države. Slovenija prevzema vedno več institucij EU, toda hkrati je vedno bolj podobna Putinovi Rusiji. Ni problem koncentracija lastništva, temveč zakonitost tržnega gospodarstva, ni problem kapitalska moč Boška Šrota, temveč moralna kredibilnost slovenskega kapitalizma.
Pivovarska zgodba in njena lastniška konsolidacija nista od včeraj. Začenja se v začetku tega desetletja, ko je dozorela ideja o poslovnem povezovanju proizvajalcev pijač, predvsem treh velikih, kot so Union, Fructal in Radenska. Prvo obdobje je minilo v obliki prevzemanja teh družb in ustvarjanja monopolistične tržne strukture. Pivovarska vojna med belgijsko transnacionalko Interbrew in Pivovarno Laško je namreč pokazala na prvo resno zadrego. Ali velja združevanje slovenskih proizvajalcev pijač za prepovedano tržno koncentracijo ali pa moramo pri tem upoštevati širši evropski trg in evropsko raven konkurence. Prevladalo je drugo stališče in Pivovarna Laško je tedaj dobila vsa potrebna dovoljenja Urada za varstvo konkurence (UVK) glede prevzemov in združevanja proizvajalcev pijač.
Druga faza razvoja poslovnega sistema Pivovarne Laško je izključno posvečena lastniški koncentraciji in centralizaciji upravljavskih pravic v rokah ozkega kroga menedžmenta. Tržna koncentracija je bila razmeroma odprta in ekonomsko logična, lastniška konsolidacija pa je bila bolj zaprta in izrazito politična. Ključna zgodba se je začela leta 2005 z delničarsko trgovino pri prodaji Mercatorja, kjer je Janša v zameno za politično obvladovanje Dela prepustil Mercator poslovnemu sistemu Pivovarne Laško in Istrabenzu. Toda poslovno koalicijo med Šrotom in Janšo, nekakšen Pax Romana, je do leta 2007 izkoristila predvsem uprava Pivovarne Laško. Sistematično in brez pravega nadzora so krepili lastniško mrežo okoli pivovarne. Na koncu so z mojstrskim nasprotnim udarcem spet prevzeli Delo in povsem izigrali Janšo. Konec leta 2007 se je v Sloveniji na paradoksalen način ponovila nekakšna ruska ruleta. Janša je podobno kot Putin uprizoril impresivno vojno proti tajkunom, ki niso več sodili v njegov krog. Šrot pa se je prelevil v demokratično opozicijo, ki hkrati nadzoruje del medijev.
Projekt lastniške konsolidacije Pivovarne Laško je bil v obdobju 2004-2005 sprva namenjen obrambi pred sovražnim prevzemom. Zadnji dve leti pa je njegov cilj prikriti menedžerski prevzem. V središču zapletene igre lastniških preprodaj in prevzemov je od leta 2006 stala skrivnostna družba Kolonel, v njenem ozadju pa kot prikrita lastnika zakonca Šrot. Inovacija je lastniška veriga, od Atka-Prime do Infond Holdinga, ki je s 27,4 odstotka največji končni lastnik Pivovarne Laško. Dobili smo unikatni celjski model poslovnega prevzema delniških družb z Boškom Šrotom na čelu.
Celotno operacijo lahko ocenjujemo z ekonomskega, pravnega in etičnega vidika. Šrot in odvetnik Zdolšek sta pred dnevi trdila, da je posel izpeljan z legitimnimi ekonomskimi sredstvi, zakonito in s poštenimi nameni. Finančni ekonomski vzvodi so vsaj za zdaj še najmanj sporni. Če stojijo za Kolonelom in izhodiščno Atko-Primo ustrezni finančni viri, ki niso povezani s Pivovarno Laško, potem tveganja te operacije nosi predvsem družina Šrot in ustrezne finančne institucije. Šrot je nekatere MBO pred časom označil, da so na robu ekonomske logike. Očitno je z verigo lastniških povezav to logiko obrnil in finančna tveganja z zaporedno razdrobljenostjo lastniških povezav zmanjšal.
Bolj problematični so nekateri korporativni vidiki celotne operacije. Fudiciarna razmerja načeloma niso sporna, so pa nenavadna v povezavi z javnimi delniškimi družbami, če za njimi stojijo vodilni menedžerji prevzemne tarče. Šrot naj bi ostal skriti investitor zaradi sovražnega ozračja vladajoče politike do levičarsko usmerjenih menedžerjev. Toda Šrot v odločilnem letu 2006 živi v varnem zavetrju janševizma in afere Mercator, kar pomeni, da je želel tedaj prikriti predvsem svojo vlogo v razmerju do Pivovarne Laško in njenih deležnikov. S pravnega in korporativnega vidika sta zato še posebej pomembni prikrivanje notranjih informacij in dvojno delovanje Boška Šrota kot tihega prev-zemnika in javnega menedžerskega agenta kapitala. Prav tako so eden šibkejših členov celotne zgodbe sledljivost in razkritja lastninskih razmerij v verigi lastniških povezav in prevzemov.
Najbolj nesporni polom pa je moralni vidik zgodbe. Če so bili nameni Boška Šrota pošteni, zakaj jih je dve leti prikrival in pri tem zavestno zavajal javnost in deležnike družbe? Novodobni slovenski kapitalisti očitno ne razumejo, da tržna družba temelji na zaupanju in družbeni odgovornosti. Šrot je oboje zaigral. Etos, logos in patos, če uporabimo Aristotelovo retoriko, so najšibkejša točka Šrotovega uprav-ljavskega prevzema Pivovarne Laško. Kolaps poslovne morale je pri tem najnevarnejša posledica. Šrot morda ni napravil ekonomske ali pravne napake, toda nedvomno je oškodoval ugled slovenskega kapitalizma in legitimnost vodilnih menedžerjev.
Toda dejansko gre pri tem za popoln poraz regulativnih institucij države. Največje breme Agencije za trg vrednostnih papirjev je, da je v inovativni lastniški verigi okoli Pivovarne Laško brez zadržkov potrjevala serijo prevzemov, ne da bi odkrila sporne lastniške povezave in slamnata parkirišča. Urad za varstvo konkurence se je zganil šele pred kratkim, čeprav prevzema Pivovarne Laško najverjetneje ne more preprečiti. Tudi davčni uradniki so dve leti nemo opazovali slamnati Kolonel in njeno nesojeno bogato lastnico.
Ko so v ZDA doživeli korporativni škandal in propad Enrona in WorldComa, so radikalno spremenili pravila igre. Sloviti Sarbanes-Oxleyjev zakon in nova pravila regulatorja SEC obsegajo nekaj več kot 3000 strani. Sklep je preprost. Kapitalizem je treba regulirati, da bi preživel. Slovenska zgodba je nasprotna. V Sloveniji dobivamo velike kapitaliste, toda izgubljamo ljudski kapitalizem.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.