22. 5. 2008 | Mladina 21 | Kolumna
Kako odgovoriti na revščino?
Grozeča stagflacija peha v revščino skoraj dve milijardi ljudi, politično pa že povzroča nasilje in lokalne vojne na periferiji svetovnega kapitalizma
Pretekli teden se je v perujski prestolnici Limi končal vrh EU in Latinske Amerike. Skupna Limska agenda je izpostavila socialne ukrepe v boju proti revščini, neenakosti in izključenosti ter probleme trajnostnega razvoja, zlasti podnebnih sprememb in energetike. Leto 2008 je vse bolj v znamenju svetovne socialne krize. Grozeča stagflacija peha v revščino skoraj dve milijardi ljudi, politično pa že povzroča nasilje in lokalne vojne na periferiji svetovnega kapitalizma. Tudi v centru je kriza socialne države prvovrstni politični problem. Slovenija ni izjema. Problemi revščine, socialnih razlik in izključenosti grozijo tudi naši državi in vsaj za zdaj politiki nimajo pravega odgovora.
Zadrega je najprej globalna in moralna. Prvič v ekonomski zgodovini imamo generacijsko možnost in sposobnosti, da bi v svetu izpodrinili najhujšo revščino pri petini svetovnega prebivalstva. Pri tem je pomembno izhodiščno spoznanje. Večina ekonomskih kriz v zadnjih petsto letih izhaja iz okoljskih omejitev in večina socialnih problemov je pogojena s političnimi interesi. V 21. stoletju prevzemajo vodilno globalno vlogo periferne države, kot so Kitajska, Indija, Rusija in Brazilija (BRIC). Njihov ekonomski razvoj in politični vzpon pa zahtevata popolno spremembo razvojne paradigme. Trajnostni razvoj, ki bo zaščitil okolje, stabiliziral rast prebivalstva in uravnotežil gospodarsko rast med revnimi in bogatimi, postaja preprosto pogoj civilizacijskega preživetja. Ameriški ekonomist Jeffrey Sachs (2005) meni, da bi leta 2025 lahko premagali skrajno revščino. Pomembno je, da se vsi nehamo sprenevedati. Bogate države, da pomagajo revnim, in nerazviti, da reformirajo svoje politično-ekonomske sisteme. Potrebujemo predvsem medsebojno zaupanje in prepričanje, da je premagovanje revščine uresničljivo in nujno. To je preprosto moralni imperativ sodobnega sveta.
Ekonomski izračuni so preprosta reč. Svetovna banka ocenjuje, da 1,1 milijarde ljudi potrebuje za preživetje nekaj več kot 1 ameriški dolar na dan. Ogroženi ljudje, ki zaslužijo okoli 70 centov, potrebujejo pomoč 30 centov ali 111 dolarjev letno. To znaša na svetovni ravni okoli 122 milijard dolarjev. Toliko torej potrebujemo, da rešimo svetovno revščino. Razvite države bi kot donatorice za to morale odšteti 0,7 odstotka svojega BDP. Dejansko bi potrebovali za financiranje vseh ciljev trajnostnega razvoja nerazvitih držav okoli 2,4 % BDP donatoric ali okoli 427 milijard USD. Toliko pa je znašal ameriški vojaški proračun leta 2001. Zgrešen je tudi mehanizem pomoči. Donacije in finančno servisiranje nerazvitih znašajo na leto okoli 80 milijard USD. Polovica gre v države z nizkimi dohodki, dobra desetina najrevnejšim. Samo 15 milijard USD predstavlja resnično pomoč revnim na terenu. Hkrati pa WFP, največji svetovni razdeljevalec pomoči v hrani, potrebuje zaradi višjih transportnih stroškov samo letos dodatnih 700 milijonov USD. Relativni optimizem je morda na drugi strani. Države BRIC - Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska - bodo leta 2015 premagale razvojno sedlo in v naslednjih desetih letih normalizirale prag revščine. Izboljšujejo se tudi razvojna sposobnost nerazvitih, mehanizmi pomoči in globalna politična zavest. Bližje smo skupnim rešitvam, ki so v interesu celotne civilizacije. Drugače preprosto ne bomo preživeli, ne revni in tudi ne bogati.
Vendar prihajajo nove nevarnosti. Naraščajoče cene hrane in nafte. Oboje sproža globalne vzvode inflacije, ki prizadeva predvsem socialno šibke sloje in revne države. Trgi prehrambenih izdelkov so v dolgoročnem neravnotežju. Poganjajo jih slabe letine, naraščajoče povpraševanje v BRIC, pa problematična kmetijska politika in zapletene prehrambene poslovne verige. Kriza hrane in zelena inflacija dokazujeta, da je obdobje cenene hrane za nami. Zato pa samo višje cene žit nenadoma ogrožajo 1,5 milijarde ljudi. Ekonomska logika tod ne deluje. Višje cene bi morale povečati agrarno ponudbo. Toda 450 milijonov malih kmetov v tretjem svetu se ne odzove na svetovne cene in veliki kmetje v bogatih središčih, kot so ZDA in EU, pridelujejo hrano glede na državne subvencije. Za nameček se ekoinflacija in problemi revščine zadnji dve leti še ne odražajo v državnih socialnih statistikah. Zato uradno ne obstajajo. In politiki kajpada ne ukrepajo.
In tu tičijo tudi slovenski labirinti obvladovanja revščine. V Sloveniji živi na pragu revščine zgolj 11,7 odstotka ali okoli 234.000 ljudi. Pri uspešnem obvladovanju revščine smo na tretjem mestu znotraj EU 25. Tudi indeks človekovega razvoja kot kazalec blaginje ljudi nas uvršča na dobro 27. mesto med 177 državami (2007). Slovenija je s tega vidika vzorno urejena socialna država. Brez aktivne socialne in davčne politike države pa bi pod pragom revščine živel vsak četrti Slovenec. Samo za socialne transfere smo lani namenili nekaj več kot 400 evrov na prebivalca. Toda srednjeročne napovedi znižanja gospodarske rasti in višje inflacije načenjajo ugodno socialno podobo države. Tega ne morejo spremeniti niti dvigi minimalnih plač in davčne olajšave niti nove subvencije.
Revščina je podobno kot kakovost življenja pogosto predmet subjektivnih presoj. Velikokrat je tudi prikrita, včasih s sivo ekonomijo ali pa se skriva za zidom občutljivih človeških stisk. Za nameček so naši sistemi socialnih transferjev dragi in premalo učinkoviti. Toda ali so politiki sposobno dojeti, da potrebujemo radikalnejšo reformo socialne politike? Koncept univerzalnega temeljnega dohodka (UTD) ali pa enotne socialne lestvice transferov, kot predlaga kolega Damijan, sta lahko pomembni alternativi. Njuna prednost je enostavnost, slabost pa neprilagodljivost na posebne skupine ogroženih. Skandinavska pot povezuje socialno politiko z reformo trga dela. Manjka nam širša civilna mreža nevladnega sektorja in prostovoljstva.
Politiki kujejo politični kapital predvsem z obsojanjem bogatih, v modi so tajkuni in usoda podjetniške Slovenije. Pozabljajo pa na revne in izključene, na novo socialno politiko, ki revščino razume kot temeljno kršitev človekovih pravic. Zato moramo nadomestiti redistributivno državo blaginje s posodobitvijo sistemov socialne zaščite. Politično usodo zmagovalca jesenskih volitev bo zato krojila psihologija socialne krize in ne sejanje rožic ekonomske blaginje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.