30. 5. 2008 | Mladina 22 | Kolumna
Pokrajinizacija mačka
Ali: Prispevek naše shizofrenične poročevalke iz goriško-kraške regije
Moj maček je že razdeljen na pokrajine. Ker je namreč silno spotegnjen in se zato med njegovimi prednjimi ter zadnjimi tacami razteza precejšnja medosna razdalja, se včasih zgodi, da prednje tace korakajo vzvratno pa v desno, medtem ko zadnje marširajo strumno naprej, in ker glava pri tovrstnem samoodločanju nima pravice do veta, se moj čudež elegance nazadnje zavozla v komičen klobčič, kakršni so sicer značilni samo še za stavke poslanca Jerovška. Pa še prav debelo pogleda pri tem.
Moj maček je, skratka, že pokrajiniziran. Pokrajinizacija je beseda, ki so jo med parlamentarno razpravo o referendumu o pokrajinah izumili pripadniki vladajoče desnice. Če se mi je posrečilo prav razumeti Jerovška in njemu podobne, je pokrajinizacija nekaj dobrega. Za pojest'. Med isto razpravo se je istim ljudem posrečilo tudi to, da so v isti koš zmetali zavzemanje za osamosvojitev Slovenije in zavzemanje za ustanovitev pokrajin, da so nasprotnike pokrajinizacije okrcali za narodne izdajalce in da so jih obtožili, kako so njihovi očetje med vojno streljali očete onih drugih. Resnično, občutek za jezik in posluh za kulturo dialoga naših parlamentarcev me zlepa ne nehata presenečati. Za kaj takega moraš biti poleg tega, da si desen, tudi krepko lev'.
Ampak desni levi in desne levinje se po nepotrebnem napihujejo, po nepotrebnem razkazujejo čekane, po nepotrebnem mučijo slovenski jezik, nakladajo, žalijo, zmerjajo in podkupujejo Karla Erjavca - zamudili so, prepozno jim je potegnilo, da je pokrajinizacija v mestih, kakršno je tisto, v katerem živim, v resnici že zdavnaj opravljena. Kajti pokrajinizacije človeku ne moreta dati ne država ne partija, pokrajinizacije ni mogoče izpeljati z dekreti in z referendumi, katerih vprašanje se glasi: »Ali ste za kr neki?« - ne, pokrajinizacija tiči in preži v naših glavah. Je predvsem politično, pa tudi kadrovsko vprašanje (kje neki bodo po porazu na volitvah našli službo vsi današnji vladni funkcionarji, če jim referendum ne bo šel v klasje?), a pri tem političnem vprašanju imajo psihološki vidiki skoraj tolikšno težo kot ekonomski, in močno se bojim, da bodo nazadnje nad slednjimi tudi prevladali.
S psihologijo je namreč takole: novogoriške glave se, kar pomnim, trudijo, da bi bile čim bolj avtonomne, avtarkične in po malem avtistične. Že v moji mladosti, ko v središču Ljubljane še ni bila nikakršna umetnost najti parkirišče in ko je bila skrb za čist zrak vsem še deveta briga, smo Novogoričani med redkimi obiski prestolnice puščali avtomobile na Viču ter se v strah zbujajočo metropolo, kjer so po ulicah lomastili ognjeni zmaji in goltali fičote podeželanov, odpravljali peš, to se pravi s »šestico«. Kajti Ljubljana je bila tujina (»nam druhim«, kot se sami imenujemo, zagotovo bolj tuja, kot so bile špecerije in kramarije s cenenimi kavbojkami v italijanski Gorici), sleherna tujina, ki leži onstran nekdanje Stande na Corsu, pa nas še danes navda z nezaupanjem, ki na trenutke spričo same ljube prestrašenosti prerase v odkrito sovraštvo.
Med študijem v Ljubljani smo se novogoriški študenti delili na dve vrsti. Prvi so jo na faks že v četrtek dopoldne primahali s potovalkami, da so lahko takoj po podelitvi inskripcije zajezdili prvi avtobus, ki je peljal proti domu in mami, in naslednjič smo jih uzrli šele v torek zjutraj, ko so v predavalnico butnili naravnost z avtobusa, s potovalkami kajpak. Vmes so štiri dni, torej več kot pol tedna, na Primorskem počeli, kar se tukaj pač lokalnega počne. Ti mladci so jo takoj po diplomi podurhali domov, si poiskali toplo in udobno službico, si omislili toplo in pridno, mami podobno ženičko, si ustvarili sveto družinico, kupili stanovanjce na Ledinah ali sezidali hišico v Kromberku in se nikdar, nikdar več niso odpravljali v beli svet, če ne štejemo letnih dopustov in občasnih izletov na praznične dni.
Druga sorta novogoriških študentov je že prvi konec tedna v prvem letniku faksa preživela v Ljubljani, z nekakšnim občutkom olajšanja najbrž, in tudi ko je diplomirala, se nikdar, nikdar več ni vrnila v Novo Gorico, če ne štejemo letnih dopustov in občasnih izletov na praznične dni. Nekateri med njimi so danes priznani umetniki ali novinarji, drugi pa uspešni celo po merilih na evre usekane družbe.
Sama sem, shizofrenična in neiznajdljiva kot vedno, obtičala nekje vmes. Pa se tule zares ne počutim najbolje. Posledica opisane segregacije je namreč ta, da danes v Novi Gorici prebiva samo ena vrsta diplomirancev. Saj ne trdim, da so slabi, kje pa, prav prisrčno hrupni so, kadar se zberejo v gostilni, ampak enako se druži z enakim, enako se pogovarja z enakim in vsi se čudijo, kako je mogoče, da se tako čudovito razumejo, meni pa je med vso to enakostjo bolj kot ne pusto pri srcu. Zapiranje v meje znotraj človeških glav Novogoričanom ni prineslo nič dobrega. Če je mesto mogoče presoditi tudi po tem, kakšne knjigarne ima, lahko za ilustracijo rečem le tole: na 30.000 prebivalcev premoremo le dve, obe sta borno založeni, ponudba je pogrošna, roba brez reda in logike zmetana na police in prodajalke v eni od knjigarn naveličano zehajo, v drugi, kamor se hodi po učbenike, pa so vzvišeno zadirčne, kakor da bi prodajale zelje na tržnici.
Nova Gorica je slaba knjigarna in taka so, se bojim, tudi druga majhna mesta v Sloveniji, ki bodo s pokrajinizacijo dobila žegen, da smejo postati še manjša, še bolj zaprta vase, še bolj samozadostna, še bolj samovšečna in - spričo odprave slehernega kriterija, ki bi se sicer izoblikoval med tekmovanjem z osovraženo prestolnico države - še bolj prepričana, da zgolj ona živijo tako, kot je treba.
Nova Gorica bo, potem ko se bo znašla v ... kakšni že? V primorsko-istrski? Tolminsko-kraški? Ajdovsko-goriško-bovški regiji ...? Skratka, Nova Gorica bo po uspešnem referendumu o pokrajinah bržkone dobila še zasebno univerzo ali dve več. Da jih bo nazadnje imela več kot knjigarn. Da prihodnjim študentom in njihovim potovalkam niti dvainsedemdeset ur na teden ne bo treba zreti čez planke. Da si bodo prihodnje bolonjske magistre turistologije in študij zbranih del dr. Jambreka lahko še bolj všeč, ker bodo takrat, ko bodo v rokah pestovale lokalno diplomo, iskreno prepričane, da so izobražene, pa še nobene veselice v Bukovici jim ni bilo treba zamuditi za to. Saj ne bodo same krive, če bodo živele v zmoti, ko pa jim bo pokrajinizacija, združena s prizadevanji slovenskih razumnikov, preprečevala, da bi do njih prodrla kakršnakoli neprijetna informacija z ljubljanske ali mariborske javne univerze ... In pokrajinizirana Nova Gorica bo čedalje bolj korakala tako kot prednje tace mojega mačka: na desno pa v rikverc. Moj maček se je tu rodil in zato pač ne pozna nič drugega. Sama pa potihem že razmišljam o selitvi v Ekvador ali na Kosovo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.