5. 6. 2008 | Mladina 23 | Kolumna
Lokalni opomin
Potrebujemo optimalno mešanico med monetarno integracijo, evropskim fiskalnim federalizmom in nacionalnimi socialnimi rešitvami
Evropska centralna banka (ECB) te dni praznuje desetletnico svojega delovanja. To je bila sijajna priložnost, da se EU pokloni svojemu najučinkovitejšemu projektu in evru kot svoji najrazvitejši blagovni znamki. Toda skrivnost uspešnosti ECB in evra tiči v tem, da dejansko nista podobni klasičnim evropskim institucijam. Gre za skrbno načrtovan in izpeljan projekt, brez klasične evropske politizacije in birokratizacije, z močnim osebnostnim, voditeljskim poudarkom. Rezultati so po desetih letih impresivni in nasprotni skeptičnim napovedim mnogih strokovnjakov, posebno Američanov. Toda prave preizkušnje šele prihajajo. ECB bo vedno težje nosila breme edine prave evropske skupne politike. Za Slovenijo pa je obletnica ECB priložnost za predvolilni razmislek o politični avtonomnosti ekonomskih institucij. Pa tudi o pravi izbiri ekonomskih politik ter strukturnih reform, ki bodo omogočale boljši spoprijem z asimetričnimi gospodarskimi šoki, kot so inflacija, finančne krize ali pa globalna recesija.
Zgodovinska samohvala komisarja za ekonomske in monetarne zadeve Almunie in predsednika ECB Tricheta ima nekaj trdnih oprijemališč. ECB se je v desetih letih uveljavila kot izjemno kredibilna centralnobančna ustanova, primerljiva z ameriškim FED-om. Evro je postal stabilna in najbolj želena svetovna valuta. Z ECB in evrom je EU dosegla zavidljiva makroekonomsko stabilnost, večjo notranjo ekonomsko integracijo in učinkovitejšo obrambo pred globalnimi tržnimi šoki. Evro je na kraju dosegel tudi potrebno politično legitimnost. Povečal je mednarodno kupno moč in znižal transakcijske stroške 320 milijonom evropskih državljanov v petnajstih državah članicah evroobmočja.
Igra številk je sama po sebi dovolj zgovorna. Evro ima v primerljivih razmerjih (nemška DEM) do dolarja najmočnejši položaj v zadnjih štiridesetih letih. Evro postaja prava svetovna valuta in zajema leta 2007 četrtino svetovnih deviznih rezerv. Povprečna letna inflacija je v obdobju 1999-2008 z 2,2 odstotka blizu ciljnih vrednosti (2 odstotka) in bistveno ugodnejša od povprečja 3,3 v prejšnjem desetletju (1989-1998). Nominalne in realne obrestne mere so najnižje v zadnjih desetletjih, monetarna unija pa spodbuja pretok kapitala, neposredne investicije in finančno integracijo. Notranja trgovina v evroobmočju se zadnjih deset let neprestano povečuje in obsega že tretjino BDP-ja. Vse to spremlja zavidljiva fiskalna stabilnost. Povprečen proračunski primanjkljaj leta 2007 znaša v evroobmočju samo še 0,6 odstotka BDP-ja v primerjavi s 4 odstotki v devetdesetih letih. V evroobmočju je bilo v desetih letih ustvarjenih 16 milijonov delovnih mest, dva milijona več kot v ZDA. Z monetarno unijo je EU ekonomsko bolj povezana in učinkovita, očitno pa je z njo ohranila tudi svoj model socialne države.
ECB in evro sta v monetarni zgodovini Evrope pa tudi v svetovnem merilu zagotovo unikatna institucija. V evropski zgodovini smo v zadnjih sto petdesetih letih imeli šest monetarnih integracij, ki pa v ničemer niso primerljive s sedanjo ureditvijo. Monetarno povezovanje je zapisano že v Rimski pogodbi (1958), kasneje se je z obrobja postopoma prebijalo v središče evropskega povezovanja. Zmagala je ideja, da je monetarna unija temelj ekonomskih integracij, ker je monetarna politika politično najbolj nevtralna in ekonomsko najbolj učinkovita pot izgradnje EU. Dobili smo skrbno načrtovano asimetrično evropsko institucijo, ki deluje, kot da bi že imeli skupno evropsko državo, hkrati pa predstavlja zgolj vrh sicer najbolj uspešne in perspektivne svetovne regionalne integracije držav. Prav regionalne integracije pa so novi nadomestek nacionalnih držav v prihodnji politično-ekonomski ureditvi sveta. EU je vodilna politično-ekonomska integracija, toda institucionalno nerazvit azijski model (Japonska, Kitajska, Indija) razkriva več razvojne dinamike in je privlačnejši za muslimanski vmesni svet.
In tu tičijo lokalne in globalne zadrege ECB in evra. V zadnjih desetih letih se institucionalna dinamičnost, strukturne reforme in sposobnost prilagajanja v državah evroobmočja zmanjšujejo. Pustimo zavajajoča povprečja, poglejmo razlike med članicami, ki naraščajo tako z vidika inflacije, stroškov dela, investicij, notranje in zunanje zadolženosti ... Strukturna neskladja in ciklične spremembe se prenašajo na notranja in zunanja neravnotežja članic, zato se povečujejo inflacijski pritiski in grozi recesija, predvsem pa z močnim evrom pada njihova zunanja konkurenčna sposobnost. Evropska ekonomska slika postaja tako zapletenejša in temačnejša, uspešnost evra pa relativna. Z monetarnim vzvodom ni mogoče reševati vseh evropskih ekonomskih tegob. Še posebej, če se držite razmeroma konservativnih monetarnih okvirov obvladovanja inflacije in finančnih tveganj predvsem prek politike obrestnih mer in obvladovanja monetarne ponudbe, kot to počne ECB. Monetarna integracija na koncu ne more biti uspešna, če je ne podpira »evropeizacija« drugih nacionalnih ekonomskih politik in politikov. Ključna bo povezanost med evropsko monetarno unijo in nacionalnimi sistemi socialne države ter koordinacija anticikličnih in strukturnih politik. Monetarna politika bo morala v prihodnosti sprejeti tudi nove odgovornosti za rast, zaposlenost in konkurenčnost. To pa je dilema dveh ciljnih stebrov in širše povezanosti z drugimi nosilci ekonomskih politik. Potrebujemo optimalno mešanico med monetarno integracijo, evropskim fiskalnim federalizmom in nacionalnimi socialnimi rešitvami.
Evropska lekcija tega trikotnika je v naših krajih še posebej pomembna. Sedanja vlada nima nobene jasne makroekonomske refleksije. Očitno ne razume, zakaj zunanja neravnotežja in poglabljanje investicijsko varčevalne vrzeli ogroža naš prihodnji razvoj. Zato pa predvolilni programi strank stojijo pred jasnim izzivom. Za začetek morajo opredeliti sistemsko arhitekturo in venček domačih fiskalnih, strukturnih in socialnih politik v razmerju do politike ECB. Kdo bo torej ponudil kredibilno zgodbo in ljudi, ki se bodo sposobni spoprijeti z asimetričnimi stagflacijskimi šoki? Prave preizkušnje nove EU 27 šele prihajajo. Zato so proslave desetletnice ECB predvsem lokalni opomin, da se v Sloveniji končuje obdobje brezskrbnih evropskih sanj.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.