16. 7. 2008 | Mladina 24 | Kolumna
Vojne zaradi zavisti
Zgodovinski razvoj slovenskega identitetnega kapitala od Trubarja dalje je naravnost fascinanten. Za Trubarja je bil odločilen jezik, za nas lastnina.
Tri mesece pred parlamentarnimi volitvami postaja tajkunska zgodba Arhimedova točka jesenske politične zmage. Tu je skoncentriranega toliko političnega kapitala, da ga je preprosto nemogoče obiti. Politični zmagovalec bo preprosto tisti, ki mu bo uspelo dokazati dosedanjo sledljivost tajkunizacije, ustrezno porazdeliti odgovornost zanjo in se pred volivci izkazati kot pravičnik, ki bo kaznoval grešne poslovne oligarhe. Imamo vse vzvode politične predvolilne histerije. Škandale in dramatičen občutek nekakšne krize, poslovne žide kot kastracijske žrtve in boj posvečenih političnih elit za končno odrešitev ekonomskega sveta. Toda igra je politično nevarna, izid pa nepredvidljiv. Čeprav koalicijske politične delnice kotirajo nižje od levosredinske opozicije, Janša in SDS trenutno vodita igro, iz ozadja pa nevarno preži Jelinčič.
V razgreti politični atmosferi ni prostora za teoretske refleksije in zgodovinske analogije, še manj za šale. Poznate zgodbo o svetlolaski, ki ji rdečelaska očita, da ima vakuum v glavi? Bolje to, kot ničesar, se odreže prva. Slovenska politika ni daleč od tega. In ker je vse postalo problematično, z leve ali desne, je vse tudi nekako vseeno. In tu sta na kraju samo dva izhoda. Ali postanete politično apatični ali pa se poklonite nekakšnemu difuznemu cinizmu Petra Sloterdijka. To je posebno stanje politične zavesti, ki sledi naivnim ekonomskim ideologijam in predvolilnemu razsvetljenstvu. Politiki bodo napadali svoje stare laži, da bodo lahko zavajali z novimi. Poglejmo dva primera.
Slovenski tajkuni so posledica »tovarišijskega kapitalizma«. Za njim tiči zgrešena privatizacija, pa tržna kartelizacija in poslovni korporativizem. Vse se dogaja v zaprtih skupinah in ima politične korenine v stari poslovni nomenklaturi. Poslovna tovarišija starih političnih tovarišev. Lastninjenje in privatizacija postajata mešanica permanentne revolucije in prvotne akumulacije kapitala. V večini postkomunističnih držav je stara nomenklatura mutirala v nov kapitalistični razred, kleptoklaturo, kot pravi Frydman v Kapitalizmu s tovarišijskim obrazom (1999). Zakaj? Andrej Bajuk je obsodil stari privatizacijski model, toda odrešujoča vavčerska privatizacija je v Rusiji in drugod povzročila še večji vzpon poslovnih tajkunov. Drugi problematizirajo Kučanovo druščino postsocialističnih menedžerjev, toda naši tajkuni sodijo med mlajšo elito. Tretji se jezijo na finančno zakonodajo in deregulacijo trga kapitala, toda večina privatizacij in koncentracij je skladna s priporočili washingtonskega tranzicijskega konsenza. Očitno ključ postranzicijskega tovarišijskega kapitalizma tiči v predhodni privatizaciji politike. Politična koalicija biznisa in politike ustvarja poslovno oligarhijo. Politična manipulacija s privatizacijo je zato temeljni razlog za nastanek poslovnega tajkunstva. In kdo sedaj kriči kot stari socialist Proudhon, da je vsaka lastnina v bistvu kraja? Politiki, kakopak.
In kaj je bližnji pozitivni sorodnik tovarišijskega kapitalizma? Partnerski (stakeholder) kapitalizem, kapitalizem s človeškim obrazom. In kdo je sedaj ta človek, če ni več tovariš? Futurist James Canton uvršča med deset mega trendov globalni individualizem, novo zasebnost in mrežno povezanost. Politiki in menedžerji kot deležniki sodelujejo v globalnem svetu, toda netokracija lahko preživi samo, če je transparentna. Načelo transparentnosti je bistvo mrežne demokracije in partnerskega kapitalizma. Gre za novo percepcijo in strukturo moči, drugačno razumevanje družbeno odgovorne korporacije in države. Menedžment ravna v korist korporacije in deležnikov. Na tej točki se stikajo pravo in morala, sankcije in upravičenja sodobnega kapitalizma. To je »tretja pot«, ki ni niti tovarišijska niti neoliberalna. Zanimivo, Janševa vlada ima ta koncept vgrajen v svojo strategijo (SRS), Pahor je pred leti sanjal o Giddensu in Blairu, toda za oba je to mrtva črka na papirju. Pa vendar je to pozitivna podmena slovenskega kapitalizma in priložnost nove politike. Tudi do obstoječe in prihodnje poslovne oligarhije.
Pri tem je zanimiva še ena razlaga vzrokov slovenskega tajkunstva. Pod zloveščo krinko »nacionalnega interesa« naj bi v preteklosti razvijali »nacionalne šampione«. Dejansko smo s tem zaščitili domačo lastnino podjetij pred tujim kapitalom in spodbudili tržne oligopole. Menedžerji pa so oboje izkoristili, da bi lažje financirali odkupe podjetij in prikrivali svoje privatizacijske nakane. Gre za centralno liberalistično tezo, da tržna odprtost in pretok kapitala spodbujata konkurenčnost in gospodarsko rast. Odrešilna mantra so zato reforme, globalizacija in tuje investicije in temu ekonomsko ni kaj dodati.
Težave so drugje. Nacionalni interes dejansko izraža strateške cilje in usmeritve določene države. V ZDA je to osrednja politična tema, tudi predvolilna, in podobno velja tudi za urejene države EU. Zadevajo politično varnost, ekonomske konkurenčne prednosti ali pa kulturno identiteto države. Zgodovinski razvoj slovenskega identitetnega kapitala od Trubarja dalje je naravnost fascinanten. Za Trubarja je bil odločilen jezik, za nas lastnina, kar je nesmiselna poenostavitev in ideologizacija neoliberalne ekonomike. Odločilno je namreč razumevanje poslovne kulture in finančne narave kapitalizma. Za vzpon tajkunstva sta zato pomembnejša sodobni finančni instrumentarij in makroekonomska logika likvidnostne pasti kot pa fantazma nacionalnih interesov. Susan Strange je to pred leti imenovala »casino kapitalizem«. Zdi se, da se je strast bogatenja povzpela nad interese, in logično, da smo se po starem Hobbesu zapletli v vojne zaradi zavisti.
Nacionalni interes, pravi novi program LDS, je gonilna sila napredka, osnova za uresničevanje vseh drugih interesov. Ta stavek jih je vsaj tukaj postavil ob bok liberalnih tradicij, medtem ko so številni salonski liberali in druge stranke padli pod bremenom nerazumevanja Smithove »nevidne roke« tržnih interesov. Tajkunske zgodbe so politična mineštra, zunaj poglobljenih refleksij o stranpoteh slovenskega kapitalizma. Brez njih bodo celo morebitni sodni epilogi in popravki regulacijskega sistema zgolj napaka v interpretaciji. Kot pri Parmalatu v Parmi. Toda tam vsaj sodnemu avditoriju pravijo Paganini.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.