3. 7. 2008 | Mladina 27 | Kolumna
Posmeh pojmu človekove pravice
Od Slovenije do Francije
© Tomaž Lavrič
Nedelja. Policija je aretirala lastnika SCT Ivana Zidarja in državnega tožilca Boštjana Penka, a ju je naslednji dan že izpustila, ker preiskovalni sodnik ni dovolil hišne preiskave.
V par dnevih je medijska pozornost popolnoma prešla na vprašanje o prekomerni uporabi policijske sile, tožilca so vklenili v zatezne lisice, in v neupravičeno aretacijo dvojice. Medijski diskurz je naenkrat reč predstavil kot kršenje človekovih pravic.
Prof. prava Marko Bošnjak je postopke policije in tožilstva takoj okvalificiral kot pravno sporne, starosta slovenske pravne stroke prof. Ljubo Bavcon pa je že drugi dan izlil prvinsko osuplost: »Z ogorčenjem spremljam akcije, ki jih v zadnjih dveh dneh izvajata tožilstvo in policija. (...) tudi sam sem podoživljal nemoč posameznika, ki je lahko tudi čist kot solza pred mahinacijami in manipulacijami državnega aparata.«
To je tako težka sodba, ki aktualno policijo in tožilstvo postavi kot pomočnika malodane vojaške hunte, ki da je pri nas na oblasti. Trenutek, ki pravzaprav kliče po izključitvi Slovenije iz EU.
In kaj se je zgodilo? Policija aretira in vklene osumljenca, po odločbi sodišča ga naslednji dan izpusti, mediji množično branijo aretiranega in gospod Penko po par dnevih že napove kazenske in odškodninske tožbe.
Konec pomladi 1988. Policija v Ljubljani aretira državljane Jugoslavije, jih preda vojaški policiji, v zaporu in na sodišču zaprti nimajo pravice do svojega zagovornika. Proces, ki se v zgodovino vpiše pod imenom »Sojenje četverici«.
V takratnem času je velika pravna korifeja prof. Ljubo Bavcon. Toda v obdobju partijske diktature gospod Bavcon še ni bil ogorčen nad delom policije in tožilstva, kaj šele, da bi tedanje vojaško sodstvo obtožil zlorabe človekovih pravic.
Tudi prof. Bošnjak je presenetil s svojo agilnostjo. V hipu se je odzval z obrambo Zidarjevih in Penkovih človekovih pravic, kar je zanj nenavadno.
Če človek pomisli na kršenje človekovih pravic v Sloveniji, bo imel pred seboj usode azilantov in beguncev. Prof. Bošnjak doslej namreč ni bil znan po svoji vnetosti pri branjenju človekovih pravic anonimnih pribežnikov, ki jih je policija zares trdo obdelala.
Zares neokusna postaja slovenska perverzija, ko se osumljence velikih finančnih malverzacij pa tožilske zvezde družno brani z vso resnostjo, češ da na njihovem primeru stoji ali pade demokracija.
Celo ombudsmanka Zdenka Čebašek-Travnik je hitro vskočila z zahtevo po pojasnilu. Na svoj prvi dan, ko je vstopila v urad Varuha človekovih pravic, je k njej prihitel Matevž Krivic s frapantnim primerom, ko so mlado bosansko begunko z dvema majhnima otrokoma, enim komaj rojenim, deportirali iz ljubljanskega azilnega centra. Gospa Čebašek je začela kot brezsrčni birokrat: danes še ni moj delovni dan! A tudi v naslednjih je nismo opazili, da bi se v tej zadevi pojavila v medijih.
Ko nam pravniki prodajajo tegobe tranzicijskih milijonarjev in razvpitega tožilca kot sveto stvar človekovih pravic, je to slovenska anomalija prignana do konca.
Poglejmo dvojec Zidar-Penko. Tožilec Penko, ki je v funkciji tožilca obravnaval eno izmed rabot gospoda Zidarja, se javi pri velikanu SCT-ja, da se dogovorita o tem, da postane njegov odvetnik. Veliki Zidar ima okoli sebe najbolj razvpite in prodorne odvetnike, nekoč Stojana Zdolška, ki ga zamenja z odvetniško hišo Čeferin. Zdaj pa naenkrat začuti potrebo, da bo poleg velikih advokatskih magov kot odvetnika angažiral še odvetniškega zelenca, ki doslej sploh še ni bil advokat. In se z njim ne sreča samo v preliminarnem pogovoru, ampak se z njim dobiva redno? In to še v času, ko ta sploh ni odvetnik?
Če bi se pomočnik trenerja španske reprezentance dobival pred finalno tekmo s selektorjem nemške reprezentance, in če bi to izvedeli, bi ga španska stran v hipu odpustila in mu nagnala serijo odvetnikov na vrat z obtožbami, da se je dogovarjal o izdaji španskih skrivnosti in šibkih točk.
Primer Boštjana Penka je tako etično sporen, da kar kliče po policijski preverbi. Zakaj se tožilec tako vneto sestaja z osumljencem več kaznivih dejanj? Pravzaprav narobe svet. Če policija ne bi ukrepala v zadevi Zidar-Penko, četudi bi dobila namige o njunem vprašljivem druženju, bi bila medijska javnost in profesorji Bavcon et consortes zadovoljni z delovanjem pravne države!!!??????
Vendar ta vprašanja ne vznemirjajo pravne stroke, saj spadajo v polje etike, ki ni vredna obravnave. Tudi mediji poantirajo in torpedirajo zgled ubogih žrtev v podobah Zidarja in Penka!??? Navsezadnje, če se morebiti sodno izkaže, da so jima bile res kršene človekove pravice, si jih bosta zagotovo bogato iztožila.
Klasične žrtve, nenazadnje vzemimo izbrisane, so popolnoma nemočne, a jih mediji ne podpirajo.
Tema, ki je prevzela francoske medije, ni usoda tožilca, ki pomaga osumljenemu gradbenemu baronu, ampak José Laboureur. Mož je učitelj, ki je izgubil živce nad nesramnim učencem, ki ga je opsoval, da je bebec, in mulcu prisolil klofuto. Vmešali so se starši, poklicali so policijo, ki je z učiteljem ravnala kot z vulgarnim delinkventom. Učitelj je bil pozneje kaznovan, toda na njegovo stran sta se postavila dva ministra, šolski sindikati, v njegovo podporo so peticije zbrale 80.000 podpisov.
Šlo je za popularno moderno temo kakršnegakoli nasilja nad otroci in šolarji. A tudi za pereč problem učiteljev, ki nimajo velikega družbenega ugleda z nizkimi plačami, a so soočeni z učenci, ki jih zaničujejo, žalijo in do njih ne gojijo nobenega spoštovanja. Razvila se je polemika med zagovorniki permisivne vzgoje in psihiatri, ki zagovarjajo hierarhijo, v kateri starši ne dajejo moči otrokom, ampak vztrajajo na tem, da morajo spoštovati red. Šolski sindikati poantirajo problem učiteljske profesije, v kateri učitelji zaradi splošne atmosfere v nemoči izgubljajo živce.
V državi, ki je nasledila predsedovanje EU od Slovenije, so velika medijska debata tudi človekove pravice, vendar ne mogočnikov, temveč učiteljev.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.