3. 7. 2008 | Mladina 27 | Kolumna
Vsi gledajo stran
V odločilnem letu inflacijskega zagona nihče ni pripravljen ponuditi celovite antiinflacijske politike
Inflacijski podatki za mesec junij so na ravni Slovenije in EU spet izjemno visoki in presegajo vsa pričakovanja ter dosedanje ocene. Slovenija je s sedmimi odstotki na vrhu evroskupine, štiriodstotna inflacija je v državah članicah EMU najvišja od uvedbe skupne valute. Inflacija je tako v letu 2008 prvovrsten političnoekonomski problem Slovenije in tudi EU. Z ekonomskega vidika pospešeno spodkopava konkurenčno sposobnost slovenskega gospodarstva, politično pa v volilnem letu najbolj Janševo vlado. V EU najbolj ogroža ekonomsko kredibilnost evra in EMU, čeprav je ECB politično najbolj trdna in razvita evropska institucija. Sedanja inflacija je svetovni problem in povsem logična tržna reakcija na neobvladljive procese globalizacije. Spoprijem z njo je zato tako globalen kot tudi povsem lokalen. Vendar političnoekonomskega konsenza glede antiinflacijskega delovanja ni nikjer, ne v Sloveniji in tudi ne na ravni EU.
Inflacija je po naravi reči produkt tržnih neravnovesij. Sedanjo inflacijo naj bi poganjali predvsem globalni procesi, kot so visoke cene energentov, hrane in različne tržne špekulacije. Toda zakaj bi na primer omejena ponudba nafte v Nigeriji, povečano kitajsko povpraševanje po energentih ali pa slabša letina hrane nenadoma tako hitro in močno dvignili svetovne cene? Te spremembe so preprosto preveč zvezne za tako dramatične skoke cen. Trik nesorazmernosti očitno tiči drugod. V financah, politiki in psihologiji množic. Globalni finančni kapitalizem temelji na špekulativnosti, ki je očitno prizadela tudi blagovne borze. Seveda lahko k temu prištejemo še ameriško igro s šibkim dolarjem in dragim financiranjem lastne dominacije na svetovnem geostrateškem zemljevidu. Pa rusko manipulacijo z energenti kot vzvodom politične vrnitve med svetovne velesile in kitajsko ter indijsko strategijo pospešene rasti zaradi želenega razvojnega dohitevanja zahodnega sveta. Tu so potem tudi inflacijska pričakovanja, svojevrstna čredna psihologija naraščanja cen na liberaliziranih trgih. Sedanja inflacija je zgolj tržna posledica številnih globalnih sistemskih premikov, predstavlja »ekonomsko ceno« dosedanje globalizacije, zlasti tržne liberalizacije in finančne negotovosti.
Toda globalna inflacija še ne pomeni, da lahko odgovornost zanjo preprosto prenesemo na druge. Vsi globalni in strukturni procesi imajo namreč povsem lokalne korenine. Inflacija zato nikoli ne nastaja od zgoraj navzdol, temveč od spodaj navzgor, in je zato vedno najprej mikroekonomski problem, ki se potem od znotraj razrašča navzven na globalno raven. Inflacija torej ni nekakšna zunanja in naključna nezgoda, ki jo poraja tržni mehanizem ex nihilo. Vedno ima trdno zasidrane strukturne in sistemske vzroke in vedno ima povsem konkretne mikroekonomske nosilce. Zato je tudi povsem nesmiselno, da odgovornost za inflacijske tendence iščemo povsod drugod in ne pri sebi ter da je na koncu eden temeljnih vzvodov inflacije prav psihologija subjektivnih inflacijskih pričakovanj. Četudi bi imela inflacija nekakšne zunanje vzvode, na katere v načelu nimamo vpliva, se vpliv svetovnih cen vedno znova internalizira na domačem trgu. Inflacija je torej na kraju vedno povsem »lokalizirana« in »personificirana«.
Vrnitev globalnega inflacijskega cikla bodo posamezne države preživele povsem različno, glede na sposobnosti domačih tržnih struktur in lastne iznajdljivosti v zvezi z antiinflacijskimi politikami. Na svetovni protiinflacijski sceni so v zadnjih tridesetih letih prevladovale tri doktrine. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja imamo Friedmanove nasvete glede uravnavanja količine denarja v obtoku (M3), toda antiinflacijski stroški v obliki padca rasti so bili visoki in monetarizmu je hitro padel ugled. Potem so v devetdesetih letih prisegali na koncept ciljanja inflacije, ki je kot magični vzvod uporabljal primarno obrestno mero. V devetdesetih zadeve niso bile sporne, ker so visoke obrestne mere spremljale nizke cene energentov in deflacijski procesi zaradi globalizacije. To metodo še danes uporablja tudi ECB. Toda ciljanje inflacije postaja vse manj smiselno. V območju EMU sedanja inflacija dvakratno presega ciljne vrednosti. Zato postaja monetarna politika nekredibilna in dejansko začenja sama pospeševati inflacijska pričakovanja, namesto da bi jih mirila. Toda ECB v tem tednu vendarle začenja zviševati obrestne mere. To naj bi bil signal za korenitejšo antiinflacijsko politiko in priznanje, da je stabilnost cen še vedno primarni cilj, medtem ko sta gospodarska rast, zaposlenost in skrb za stroškovno konkurenčnost predvsem domena nacionalnih ekonomskih politik. Tipično evropska rešitev glede pristojnosti in odgovornosti za spoprijem s stagflacijskimi nevarnostmi!
In kako se v tem znajde Slovenija, ki ima skoraj še enkrat višjo inflacijo od EU? To dokazuje dvoje. Prvič, da je naš tržni sistem manj prilagodljiv na eksterne asimetrične šoke. In drugič, da imamo slabo makroekonomsko politiko. Mantra finančnega ministra Bajuka o pretežno zunanjih vzrokih slovenske inflacije je z vidika njene dinamike in strukturne širine v zadnjih mesecih vedno bolj tragikomična. Slovenska inflacija je seveda kombinacija zunanjih in notranjih vzrokov, ima vrsto domačih strukturnih in cikličnih vzvodov, podpirajo pa jo tudi vedno trdnejša inflacijska pričakovanja. Za nameček se slovenske inflacijske škarje do drugih članic EU razpirajo, naša konkurenčna sposobnost pa slabša. Zato padamo v strukturna neravnotežja in poslabšujemo temelje za kakovostno gospodarsko rast.
Kaj storiti? V naslednjih mesecih do volitev bomo predvsem prelagali odgovornost za nastale razmere. Vlada se bo izmikala na račun globalne inflacije, opozicija bo obtožbe usmerjala predvsem v fiskalno politiko in zadolževanje. Volilna kampanja bo obračunala z dosedanjimi inflacijskimi sprenevedanji, toda to je premalo. V odločilnem letu inflacijskega zagona nihče ni pripravljen ponuditi celovite antiinflacijske politike. Janševa vlada zanjo preprosto nima ekonomskih sposobnosti, opozicija pa niti politične moči in tudi ne potrebne enotnosti. Politiki bodo jeseni zgolj privatizirali lastne politične zmage, socializacijo stroškov inflacije pa naprtili svojim državljanom.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.