24. 7. 2008 | Mladina 30 | Kolumna
Zimbabve, šerifi in kozli
Slovito pravilo ločevanja političnih in strokovnih funkcij ni nobeno jamstvo, da se politični vpliv v podjetjih ne bi ohranjal še naprej
Politične volitve so vedno boj vrednot in v tej igri bo upravljanje podjetij očitno pomembna tema predvolilnega boja. Polemika med Janšo in Pahorjem glede imenovanja vplivnih članov strank v nadzorne svete podjetij je dobila sredi julija epske razsežnosti. Depolitizacija gospodarstva naj bi se začela tako, da bi vsevprek ukinili politično kadrovanje v podjetjih. Janša naj bi to deklarativno na ravni strankarskih pravil v SDS že storil, Pahor pa je v svojem slogu napovedal samoomejevanje takšnega političnega vmešavanja. Pristop je simptomatičen. Oba se očitno sprenevedata glede politike in dokazujeta neznanje upravljavske ekonomike. Volitve namreč zahtevajo menjavo oblasti in oblastnikov, upravljanje podjetij pa ni zgolj zastopanje interesov zunanjih deležnikov.
Očitno imamo v Sloveniji težave z razumevanjem logike političnega trga in netržnih korporativnih pravil. Politika je v osnovi netržna institucija, ki v demokraciji prevzema tržna pravila. Logika demokracije tiči ravno v tem tržnem presežku. Politika deluje kot nekakšna tržna ureditev, ki s pomočjo konkurence omogoča menjavo in nadzor oblasti. Podjetja imajo povsem drugo filozofijo. Čeprav kot tržni subjekti dejansko poosebljajo tržno logiko, so v notranji strukturi pravo tržno nasprotje. V podjetjih ne veljajo tržna pravila konkurence, temveč prevladujejo hierarhična razmerja lastniških in menedžerskih moči. Podjetja so navzven ekonomske institucije, navznoter pa delujejo kot strogo nadzorovane politične strukture. Zato podjetniška demokracija nima veliko skupnega s politično. Politiki kot legitimno nosilci oblasti očitno ne razumejo, da delujejo podjetja po pravilih, ki v osnovi niso demokratična, temveč so skladna z interesi deležnikov, zlasti lastnikov kapitala in menedžerjev. Podobno kot menedžerji ne dojamejo, da jih za javno politično ravnanje niso pooblastili demokratični volivci in je zato njihov politični intervencionizem dejansko nelegitimen.
Janša je pred časom zahteval spremembo pravil v svoji SDS, ki prepoveduje, da bi strankarski funkcionarji sedeli v nadzornih svetih podjetij. To naj bi bil prispevek k depolitizaciji gospodarstva. Toda dejansko je to pomenilo zgolj klasično politično hipokrizijo. Slovito pravilo ločevanja političnih in strokovnih funkcij ni nobeno jamstvo, da se politični vpliv v podjetjih ne bi ohranjal še naprej. Funkcionarji lahko formalno deponirajo svoje partijske knjižice, nekateri izstopijo iz strankinih institucij ali pa celo zapustijo stranko ... Toda to v ničemer ne dokazuje, da se je s takšno mimikrijo dejansko zmanjšal politični vpliv na odločitve podjetij. Janševa vlada v osvajanju korporativne Slovenije ni v ničemer odstopala od prejšnjih vladnih garnitur. Njena partitokracija je bila celo veliko bolj avtoritativna, neposredna in klientilistična.
V prepletu biznisa in politike obstaja vrsto alternativ mehkega prepletanja interesov namesto trdega razkazovanja moči političnega intervencionizma. Harvardski profesor Joseph S. Nye je opredelil mehko moč kot zmožnost pritegnitve drugih in uporabo drugačne kulture in strategije sodelovanja. Janša je svoje visoke moralne principe nepolitičnega kadrovanja v praksi velikokrat prekršil in vedno znova zašel v politično hipokrizijo, ker ni obvladal zamenjave trde in mehke moči. Pahorjev pristop je nasprotno mehko moč predstavil kot novo kulturo političnega delovanja in strateško odločitev SD. Podobno velja tudi za stari LDS in oranžni Zares. Vsi na levici očitno ocenjujejo, da je sedanji oblastni pristop najbolj šibak člen Janševe vladavine. V ospredju kadrovanja v podjetjih je torej načelo sposobnosti, politična pripadnost je za Golobiča, Kresalovo in Pahorja drugotnega pomena. Toda tudi ta drža je pitijevska. Bistvo vsake vlade je nastavljanje ljudi po političnih kriterijih in temu se nobena politika ne more izogniti, vsaj ne v celoti. Če je namen volitev možna zamenjava oblasti, to predpostavlja tudi zamenjavo njenih členov na ravni podjetij. Pravzaprav bi bilo edino smiselno, da vsaka politična garnitura ob odhodu z oblasti prevzame celotno odgovornost in pospravi svoje kadre tudi na podjetniški ravni.
Zgodba pa ni zgolj lokalna. Avstrijci in Nemci jo poznajo do obisti, njihove javne korporacije pa so namreč prežete s političnim kadrovanjem. Podobna delniška demokracija vlada na Japonskem, kjer prevladujejo domačijske korporativne strukture, navzkrižno lastništvo in ista politična oblast od davnega leta 1955. Pred časom je neki angleški finančnik takšno stanje opisal kot poslovni »Zimbabve«. Pretekli podjetniški škandali, od Enrona, Vivendija do Parmalata, so pokazali, kam pripelje »kavbojski kapitalizem«, ki kombinira nenadzorovano početje menedžerjev in njihovih političnih botrov. Toda ali je rešitev močna vlada s šerifom, ki preprečuje poslovnim kavbojem, da bi vsevprek streljali kozle? Ne. Potrebujemo predvsem politično neodvisne tržne regulatorje in spoštovanje korporativnih pravil igre.
Korporativno upravljanje zahteva, da so nadzorni sveti ali pa upravni odbori zavezani podjetju in ne zunanjim deležnikom. Primarna je torej avtonomija nadzornikov in ne njihovo slepo podrejanje poslovnim ali političnim (ob)lastnikom. Nadzorniki delujejo v interesu družbe in za družbo, ki jo upravljajo. In tu je bistvo nesporazuma glede političnega kadrovanja. Niti politično zmedeni aparatčiki niti slavni strokovnjaki ne morejo zastopati interesov tistih, ki so jih delegirali v podjetja. To je preprosto v nasprotju z dobro prakso korporativnega upravljanja, poslovno moralo (kodeksom) in predvsem s podjetniško zakonodajo (ZGD). Politična odvisnost nadzornikov je torej v pravni državi zunaj diskusije. Pomembnejša je razprava, kako zagotoviti politično neodvisne regulatorje in kako spodbuditi učinkovit sistem upravljanja družb. To ni igra z ničelno, temveč s pozitivno vsoto. Neodvisnost je namreč pogoj za učinkovit tržni nadzor in večjo poslovno uspešnost.
Polemika o političnem kadrovanju v podjetjih je izvrsten dokaz, kako slovenski vodilni politiki ne razumejo korporativnega kapitalizma. »Zimbabve« je zato bližje, kot kaže prvi resnejši predvolilni safari. In za nameček v slovenski savani državljani niti nimajo prave izbire.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.