31. 7. 2008 | Mladina 31 | Uvodnik
Naposled oprijemljivo. Žal.
Prejšnja leta so bile kritike, izrečene na račun vlade in njenih načrtov, večinoma predvsem neotipljive. Posledice je bilo mogoče le napovedati, ne pa jih tudi občutiti. Različni strokovnjaki so ocenjevali in opozarjali, kam lahko posamezne poteze vlade pripeljejo neko področje ali institucijo - oziroma nazadnje, ker se vse akumulira in sešteva, državo.
Danes vse postaja otipljivo. Za kredibilnost strokovnjakov, ki so kritike in mnenja izrekali, pa so bili vsakič znova označeni za apriorne nasprotnike vlade, je to nedvomno dobro. Dobro je tudi za medije, ki so ta mnenja poudarjali in bili zaradi tega deležni napadov oblasti - danes se tudi iz podatkov vidi, da so bila opozorila upravičena, poudarjena zaradi verodostojnosti in teže, ne pa zaradi tistega, na katerega so letela. A to je piškavo zadovoljstvo. Danes, sploh pa jutri bo zaradi tega teže vsem v državi.
Pa ne gre le za javnofinančno stanje Slovenije - teh napak, razen prek inflacije, tudi zdaj večina državljanov neposredno ne pripisuje vladnim odločitvam. Jih pa zato že občuti. Težave se začenjajo kopičiti povsod.
Zdravstveni sistem je pred zlomom. Zadnja leta se je v zdravstvu - zanimivo, ne le v zdravstvu, temveč skoraj povsod - vlagalo predvsem v zidove in opremo. Najpomembnejši del zdravstva, torej zdravniki in zdravstveno osebje, je ostal na stranskem tiru. V štirih letih ta vlada ni razvila sistema, s katerim bi omogočila dodatno zaposlovanje zdravnikov in zdravstvenih delavcev. Nikoli še ni bilo toliko kritik dela zdravnikov. Kritike so utemeljene: zdravniki posameznemu pacientu res namenijo vse manj časa, diagnoze se postavljajo vse bolj na hitro, priznavajo tudi zdravniki sami. Seveda bolniki to občutijo in postajajo še bolj kritični do zdravnikov. Na prvi pogled ima vsak od nas, ki vstopa v zdravstveni sistem, seveda prav. A v resnici so oboji, zdravniki in pacienti, žrtve storitveno naravnanega sistema - ki od zdravnikov zahteva desetine obravnavanih bolnikov na dan. Najlaže je kriviti zdravnike. A to je krivično.
Podobno bi lahko opisali sodnike. Slika je podobna, sistem od njih zahteva hitro pisanje velike količine sodb - to je postalo edino merilo. Če si sodnik vzame preveč časa za posamezno sodbo - je pač slab sodnik. Ko sistem od sodnika in zdravnika zahteva, da opustita svoje temeljne postulate, je to kastracija. Občutijo pa jo bolniki in tisti, ki se znajdejo v sodnih postopkih.
V vse večji stiski je tudi šolstvo, zlasti visoko šolstvo. Največjih dobičkarjev te vlade ne gre iskati le med z njo povezanimi podjetniki in borznimi špekulanti, temveč tudi v visokem šolstvu. Ustanovitev množice zasebnih visokošolskih zavodov, ki jo je organizirala in zakonsko podkrepila vlada, je divja privatizacija najslabše vrste - in ko se delajo seznami tajkunov, bi nanje veljalo visoko na lestvici uvrstiti tudi dr. Petra Jambreka in njegove sodruge. Njihove zasebne univerze in fakultete so zasebne samo glede lastnine, programe financirajo iz javnih sredstev. Pri čemer je bil, recimo, Mercator kot očiten primer škodljive prodaje državnega premoženja enkraten dogodek, zasebne fakultete pa bodo denar dobivale vsako leto! In kako je vlada prišla do sredstev, ki jih danes daje zasebnikom (če jim sploh lahko rečemo tako)? Tako, da jih je odvzela javnim šolam. Te so zato v vse hujši stiski. Oziroma, kot opisuje dr. Dušan Mramor, dekan Ekonomske fakultete v Ljubljani, vlada je omogočila ustanovitev številnih šol s koncesijo, zaradi česar je realno zmanjšala sredstva za študijsko dejavnost že delujočih javnih univerz. Enako količino denarja je razdelila med več študijskih mest, zaradi česar je za posamezno študijsko mesto namenjenega manj denarja. Hkrati je z zakonom določila, da bo tudi magistrska bolonjska stopnja financirana iz javnih sredstev, ni pa v proračunu predvidela dodatnih sredstev. Z istimi sredstvi se tako financirajo dodatna študijska mesta v novih zasebnih šolah, hkrati pa bodo morale javne univerze študentom za isti denar ponuditi še vsaj en letnik magistrskega študija. Takšen položaj ta trenutek najbolj občutijo vodstva fakultet in univerz, a najvišjo ceno bodo plačali študenti.
Enak način delovanja še najnazorneje kaže danes tako razvpiti predor Šentvid - predor, ki ga je bilo za vsako ceno treba odpreti do 1. julija letos. Pogodba med Darsom in podjetjem SCT je, kot je razkril Dnevnik, predvidevala izvedbo protipožarne zaščite v pokritem vkopu s ploščami iz kalcijevega silikata, ne pa z vbrizgavanjem ometa; ta je v predoru začel odpadati že na dan odprtja. V Darsu so svoje ravnanje utemeljili z besedami, da je šlo pri spremembi izvedbe »predvsem za časovni prihranek, saj je cena enaka pri obeh izvedbah«. Pa ni enaka, ker je ves brizgani omet postal postrgani omet.
In le na prvi pogled je omet otipljivejši od sodstva, zdravstva, javnih financ in šolstva.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.