Uvodnik / Ne more se dobro končati
Slovenija ni najbolj skorumpirana država. Slovenija tudi nima najslabše javne uprave niti vlade. Slovenija tudi nima najdaljših čakalnih dob v zdravstvu in njeno zdravstvo ni pred kolapsom. Slovenski domovi upokojencev niso hiralnice in navkljub praznim posteljam zaradi pomanjkanja delovne sile je dostopnost primerjalno z drugimi državami še vedno razmeroma dobra. Slovenija še zdaleč nima visokih davkov, ko gre za premoženje, je med državami na svetu z najnižjimi davki. Slovensko šolstvo je za starše eno najcenejših v Evropi, pa čeprav se vsi neizmerno pritožujejo. Slovenska elektrika dejansko ni draga glede na ostalo Evropo, ves čas jo država zelo subvencionira, tudi po dvigu omrežnin za večino podjetij je med desetimi najbolj ugodnimi v Evropi.
Da se ne bomo omejili le na Slovenijo: tudi Evropska unija ni ogromen zapravljiv birokratski aparat, kot ves čas poslušamo populiste in skrajneže, ampak je dejansko eden najmanjših birokratskih aparatov na svetu, v vseh institucijah unije (da, tudi v evropski banki, agencijah, na sodiščih …) pa je zaposlenih manj ljudi kot na primer v povprečnem aparatu večjega nemškega mesta, samo Hamburg ima skoraj dvakrat tako veliko upravo kot celotna Evropska unija.
Ne samo to: Slovenija ima eno najvišjih gospodarskih rasti v Evropi, ima eno najvišjih zaposlenosti, ima enega nižjih proračunskih primanjkljajev, pri čemer ta ves čas zadnje vlade (da, vlade Roberta Goloba) pada, ima uravnotežene finance in visoko boniteto. Tudi slovenskim podjetjem ta država ni mačeha, kot ves čas poslušamo, ampak imajo slovenska podjetja – pa čeprav se prek gospodarske zbornice ves čas pritožujejo, kot bi jim živim odirali kožo – visoko javno sofinanciranje rednega poslovanja in tudi razvoja. Podjetja pa prek razpisov dobivajo ogromno državnih sredstev – veliko več, kot jih gre za vse socialne programe te države. Ostanimo še pri tej vladi. To je vlada, ki ji je končno uspelo izpeljati plačno reformo. Zveni tako nepomembno in dolgočasno, kajne? Pa ni. Res je ta reforma ključna. Pred njo so to reformo poskušale narediti vse vlade v zadnjih 16 letih, a nobeni ni uspelo pripeljati pogajanj do konca. Vse so si polomile zobe na njej. In premier Golob ima prav, ko trdi, da brez te reforme ni mogoče v tej državi obrniti negativnih trendov v nobenem javnem sistemu. Da, premieri imajo včasih prav. Šele s to reformo so namreč zagotovili normalne plače za nove zaposlene v javnem sektorju, da bodo te službe spet zanimive za mlade učitelje (ki jih primanjkuje), strežnice v domovih za upokojence (ki jih primanjkuje), medicinske sestre iz Slovenije in tujine (ki jih prav tako primanjkuje). Seveda se lahko strinjamo, da je plačna reforma javnega sektorja za večino ljudi popolnoma nezanimiva tema – a žal so nam ključni sistemi začeli v tej državi kadrovsko razpadati, ker nobena vlada ni bila zmožna narediti te reforme. In da: brez te reforme tudi ni zdravstvene reforme, ker se lahko trendi zaposlovanja začnejo obračati šele s tem.
Je dolgočasno? Da, resnično upravljanje sistema, kot je država, je silno dolgočasno. Poleg tega noben resen problem ni rešljiv z danes na jutri. Kako je mogoče, da nihče ni pripravljen sprejeti, da se bodo učinki sprememb poznali šele čez nekaj let? Hitro ni mogoče urediti nobenega velikega sistema. Sploh pa ne sistemov, ki so se izrodili. Pač ne gre. Ne v Sloveniji, ne v Nemčiji, ne v Emiratih. Nihče nima te čarobne paličice. Mar ni neverjetno, da danes mnenjski voditelji napadajo vlado, češ da še ni zgradila nobenih novih stanovanj – kot ne bi vedeli čisto vsi v tej državi, da je treba najprej zagotoviti denar, nato zemljišča, nato doseči spremembe prostorskih načrtov, narediti arhitekturne in gradbene načrte, ti morajo biti odobreni, vse to traja vsaj dve leti, če vsi zelo pohitijo, gradnja povprečnega bloka pa nato – tudi ko ga gradi zasebnik, ki je domnevno vedno učinkovitejši – traja še dve leti?
Na tej točki smo prišli do naslednje reforme: davčne reforme. Da, povsod po svetu ljudje plačujejo davke na svoje premoženje. Da, nepremičnine so premoženje. Pri nas imamo res še kar visoke – a ne spet tako odstopajoče – davke na plače. Zakaj? Ker nimamo pravih davkov na premoženje. Dejansko smo davčna oaza. Seveda se lahko odločimo, da pri nas premoženje ne bo obdavčeno. A to pomeni, da bo treba na koncu dodatno obdavčiti plače. Kar pomeni, da bo pri nas delo še dražje, neto plače nižje, bruto pa še višje, kar pomeni, da bo slabše za aktivno prebivalstvo in tudi za konkurenčnost podjetij. Kar bo sesulo vse. In zato je pač že čas, da se začnemo pogovarjati o davku na nepremičnine. In šele na tej točki smo. Vlada je predstavila izhodišča za pripravo nepremičninskega davka. Je to že zakon? Ni. Je to že predlog zakona? Ni. Je to vsaj osnutek zakona? Ni. Je zgolj začetek razprave. Zakaj se torej vsi delajo, da imamo pred sabo že zakon? Mar res v tej državi nihče ne ve, kaj so pogajanja? Da pogajalec vedno začne z visokimi izhodišči, da bi s tem naredil pogajalski prostor za čas, ko se bodo pogovori dejansko začeli? To ve vsak.
Zakaj smo vse to napisali? Ker se tak javni diskurz, v katerega zapadamo kot družba, ne le po lastni krivdi, ampak ker je danes celoten svet shisteriziran, poln lažnih novic in tiktokovskih poenostavitev, ne more končati dobro. Seveda lahko nadaljujemo v tem slogu, a edini rezultat bo, da se bo Slovenija na koncu pridružila državam, v katerih vladajo populisti. In ljudje, ki danes vodijo to zgražanje in histeriziranje, bodo takrat seveda med najbolj ogorčenimi. In niti na misel jim ne bo prišlo, da so za to tudi sami odgovorni.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.