31. 7. 2008 | Mladina 31 | Kolumna
Tragični Korotan
Oportunitetni stroški neznanja, poslovnih neumnosti in politizacije so kajpada izgubljene priložnosti Slovenije na Dunaju
Prodaja študentskega doma in hotela Korotan bi lahko bila obrobna poslovna in politična zadeva. Toda za preprosto zgodbo o spodletelih pogajanjih med Mohorjevo družbo in slovensko vlado se skriva značilna politično-ekonomska podoba Slovenije. Tu že vrsto let nimamo nobene strategije glede širše kulturne prisotnosti Slovencev na Dunaju in ekonomske podpore manjšini. To poslanstvo je z menedžiranjem Knafljeve fundacije in Korotana zadnja leta urejala celovška Mohorjeva družba, toda po naravi reči to ni dovolj. Na Dunaju zato izgubljamo poslovne, politične in kulturne priložnosti, ki so jih očitno pred stoletji veliko bolje razumeli in znali tudi izkoristiti.
Slovenci so na Dunaju povezani z dvema institucijama, s Knafljevo ustanovo in Korotanom. Zgodovina Knafljeve ustanove je fascinantna. Župnik Luka Knafelj je davnega leta 1676 zapustil svoje premoženje posebni štipendijski ustanovi, tedanji rektor dunajske univerze, Slovenec Jurij Bohinc, pa je postal njen idejni tvorec in prvi upravitelj. Zamisel je bila preprosta in je zapisana v ustanovni listini. S prodajo pristave in vinogradov so pridobili finančni kapital in ga naložili v banki, prihodki od obresti so bili namenjeni štipendiranju, hiša pa je postala dunajski študentski dom. Očitno so v preteklosti dobro gospodarili z osnovnim kapitalom in s sponzorskim denarjem, tako do so staro hišo sredi 19. stoletja nadomestili s sijajno petnadstropno stavbo, ki je od tedaj prinašala dohodke tudi z oddajanjem meščanskih stanovanj. V dvestopetdesetih letih, do propada Avstro-Ogrske, se je tam šolalo okoli 1300 študentov. Sprva so v povprečju štipendirali vsako leto od tri do pet študentov, kasneje jih je bilo tudi več kot deset.
Z zgodovinske distance je uspešna formula dovolj jasno prepoznavna. Uspešna ustanovitev in kasnejše delovanje ustanove sta najprej plod dobrega sodelovanja Slovencev na Dunaju. Na drugem mestu je trdna korporativna zasnova ustanove. Gre za posebno pravno formo neprofitne ustanove, kjer so odgovornosti in pristojnosti menedžerjev (intendanti) ter upravljavcev (univerzitetni senat) jasno določene. Hiša in finančni viri so bili last ustanove, upravljavske pravice pa so bile univerzitetne. Tretji temeljni kamen uspeha je bila konservativna, toda trdna finančna strategija, kako najbolje upravljati sredstva, kjer je bila večina transakcij vezana na bančne obresti in nepremičninske dohodke.
Nič od tega se kasneje ni ohranilo. Ljubljanski univerzi je šele leta 1961 uspelo dobiti pravico do upravljanja Knafljeve ustanove, ki je seveda obdržala stare premoženjske pravice. Toda zlata leta korporativnega upravljanja se niso vrnila. Ljubljanska univerza ni bila vajena takšnega upravljanja fundacij, menedžmenta ni nihče usmerjal in nadziral, stavbe že leta niso vzdrževali, prihodki od najemnin so bili skromni, štipendije so usihale. V začetku devetdesetih let je bila častitljiva Knafljeva ustanova finančno povsem izgubljena, mesto Dunaj pa je zahteval obnovo hiše ali pa prisilno knjiženje hipoteke, kar bi pomenilo konec premoženjskih prihodkov. Zasuk je izpeljalo šele novo vodstvo, ki je hkrati vodilo tudi Korotan, hišo so v sodelovanju z mestom obnovili pred petimi leti, finančna sanacija pa je uspela vsaj toliko, da je ustanova zadnji dve leti začela prikazovati pozitiven finančni tok in spet podeljevati štipendije.
Nauk je tudi tukaj preprost. Univerza in slovenska vlada vsa ta leta nista doumeli pomena in vsebine Knafljeve ustanove. Dejansko bi morali izkoristiti vsako priložnost, in teh je bilo v zadnjih dvajsetih letih kar nekaj, da bi na tej lokaciji kupovali še druge hiše in na Seilerstätte ustvarili nekakšno slovensko dunajsko četrt. To bi lahko bila sijajna priložnost za državo, javno-zasebna partnerstva ali pa za povsem poslovne nepremičninske naložbe slovenskih podjetij. Seveda bi morali imeti zato jasno vizijo, kaj lahko Slovenci počnemo na Dunaju in kako lahko izkoristimo nekatere svoje pretekle in sedanje konkurenčne prednosti.
Toda niti Drnovškove vlade niti sedanja Janševa administracija niso imele vizije, kako ravnati z dunajskimi slovenskimi nepremičninami. Korotanova zgodba je podobna, le da je veliko mlajša, lastniško in korporativno manj zapletena. Lastnik je Mohorjeva družba, ki želi že nekaj let Korotan prodati zaradi težav s financiranjem prenove leta 1994. Mohorjeva družba je pred leti Ropovi vladi ponudila Korotan v delni odkup in soupravljanje. Toda dogovore je sklenila stara vlada, zato jih je sedanja po definiciji zavrnila. Janševa vlada je kasneje želela popolno lastništvo, Mohorjeva družba se je s tem strinjala, toda kupoprodajne pogodbe spet niso sklenili.
Zadnja Janševa trditev, da so posli preveč netransparentni in da vlado skrbi racionalna poraba davkoplačevalskega denarja, ima vsaj dve pomanjkljivosti. Prodajalec je do sedaj razkril vse karte, od cene do prodajnih pogojev, vlada kot kupec dejansko nobene. Hkrati je Janševa vlada cinično pomešala topove in maslo. Na primer posli s finsko Patrio in vojaško opremo, ki stane petdesetkrat več, so dokazljivo manj transparentni, družbeno manj koristni in zato tudi neprimerno bolj neracionalno zapravljanje denarja kot naložbe v intelektualni kapital. Dejansko bi morala vlada z mrežo študentskih domov in s štipendijsko politiko izrazito pospešiti izobraževanje zamejskih in slovenskih študentov na Dunaju. Vsako zamujeno akademsko leto pomeni nepopravljivo izgubo.
V ozadju so očitno tudi medsebojni dunajski spori. Gre za bitko med Slovenskim znanstvenim inštitutom in Mohorjevo družbo, za dve konkurenčni instituciji in menedžerski skupini, ki sta postali dobro gojišče za ljubljanske politične spletke in naklepe. Očitno so povsod pomešali karte in plen, predvsem pa ne doma ne v tujini ne razlikujejo med naravo fundacije, podjetja in društva. Večino tega so očitno bolje razumeli pred dvesto in več leti, kar je samo po sebi dovolj pomenljivo.
Oportunitetni stroški neznanja, poslovnih neumnosti in politizacije so kajpada izgubljene priložnosti Slovenije na Dunaju in domač poraz bolonjske zamisli evropskih izobraževalnih mrež. Izgubili bodo predvsem študenti in družba znanja, pridobili pa politikanti in poslovni špekulanti. Nič novega, torej!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.