13. 8. 2008 | Mladina 33 | Kolumna
En svet, skupne sanje
Če se bodo kitajske politično-ekonomske sanje po olimpijadi izšle, bo dobro tudi za svet in našo skupno prihodnost
Olimpijske igre so že desetletja parada športa, biznisa in politike in tudi Peking 2008 ne more biti pri tem nobena izjema. Število športnikov, športov in sodelujočih držav se tudi tokrat meri s presežniki in podobno velja za gostiteljico Kitajsko. Za kitajsko vlado in komunistično oblast so olimpijske igre izjemna poslovna in politična priložnost, da potrdijo svoj neverjetni ekonomski vzpon in dokažejo sposobnost obvladovanja socialnih in okoljskih problemov. Kitajska bo po letu 2020 postala vodilna država globalnega sveta. Šport velja že stoletja za nekakšen mikrokosmos družbe. Ekonomika športa pa nam ponuja dober pogled na dolgoročne razvojne posledice olimpijskih iger.
Olimpijske športne igre so bile v antičnem času del religijskega rituala, zato je Pierre de Coubertien konec 19. stoletja v olimpizmu želel obuditi predvsem globalni vrednostni okvir te antične dediščine. Simbolna ikonografija petih krogov, pa osrednjega olimpijskega gesla ter ognja je ponazarjala predvsem globalne vrednote miru, sodelovanja in nesebičnega športnega tekmovanja. Toda že izhodiščni spor med Atenami in Parizom glede prvih modernih olimpijskih iger leta 1896 je pokazal, da sta šport in novi olimpizem samo druga stran politično-ekonomskih interesov in zgolj sredstvo za drugačne prerazdelitve moči. Olimpijske vrednote so bile tako v antičnem kot tudi sodobnem času predvsem marketinška manipulacija oblasti, ki je ljudstvom v imenu »kruha in iger« dejansko ponujala predvsem igre namesto kruha. To je neprizanesljivega Georgea Orwella kasneje vodilo do sklepa, da sta šport in olimpizem dejansko zgolj civilizacijska predstava za politično-ekonomske vojne brez streljanja. Toda šport je v zadnjih desetletjih postal predvsem dober biznis, ki ekonomske vzvode postavlja pred politiko in športne dosežke. Ker predstavlja poseben socialni kapital in ima tradicionalni nacionalni kulturni pomen, so mu namenili ekskluziven politično-ekonomski položaj. Celo EU kot postmoderna politično-ekonomska regionalna skupnost je v Pogodbi iz Nice leta 2000 razglasila šport kot dejavnost posebnega pomena, ki ni podrejena evropski tržni protimonopolni zakonodaji in običajni politični regulaciji.
Pred stotimi leti je na londonski olimpijadi Kitajska zgolj sanjala o osvojitvi športne medalje. Danes med več kot deset tisoč udeleženci iz 204 držav na domačem prizorišču računa, da bo osvojila najmanj tretje mesto med nosilci športnih odličij. Kitajska želi biti velesila tako v športu kot tudi na ekonomskem področju ter na mednarodni politični sceni. Mnogi so prepričani, da Kitajska ne bi smela dobiti teh olimpijskih iger. Kitajski komunistični režim ne pozna demokratičnih volitev, ne zagotavlja političnih pravic svojim disidentom in manjšinam, z represivnimi ukrepi duši avtonomijo Tibeta, na mednarodni sceni podpira nekatere genocidne režime v Afriki, kot na primer v Sudanu, prav tako Kitajska nima ustreznega odnosa do naravnega okolja in globalne ekologije. Toda Pekinga 2008 vendarle ne moremo primerjati z Berlinom leta 1936, ko je Hitler olimpijske igre izkoristil kot platformo za nacistično kulturo super arijske rase. Kitajski komunisti imajo vsaj za sedaj vizijo miroljubnega državnega kapitalizma, ki ohranja mehko in nadzorovano dualnost tržnega liberalizma in avtoritarne politične oblasti. Olimpijske igre neposredno ne bodo prinesle političnih sprememb, toda posredno so zadnjih sedem let povzročile intenzivne ekonomske reforme in velike spremembe v vsakdanjem načinu življenja, vključno s širitvijo in razvojem civilne družbe. Zato Kitajska vendarle ni doživela bojkotov, kot smo jih imeli na primer na vrhuncu hladne vojne (Moskva 1980 in Los Angeles 1984), bo pa morda olimpijski duh spodbudil domače politične reforme, ki jih lahko potrdi že decembrski plenum kitajske komunistične partije. Kitajci lahko pri tem posežejo po Putinovem zgledu ali po evropski formuli socialnotržnega gospodarstva in trajnostnega razvoja. Izbira bo vsekakor usodno vplivala na razmerje moči med ZDA in Kitajsko, ki si v prihodnosti delita prevlado nad svetovnim kapitalističnim sistemom.
Ekonomski učinki kitajskih olimpijskih iger bodo najverjetneje pozitivni, čeprav za kitajske politične oblasti niso primarne narave. Nasploh pa ekonomska analiza olimpijskih iger postaja pomembna šele zadnja tri desetletja. Montreal je leta 1976 s celovitim bilančnim pristopom končal olimpijske igre z 1,2 milijarde dolarjev izgube, ki jo davkoplačevalci še danes plačujejo z višjimi tobačnimi trošarinami. Šele Američani so v Los Angelesu prvič igre povsem povezali z zasebnim biznisom, poslovni dobiček pa je od tedaj osrednje merilo uspešnosti iger. Barcelona je leta 1992 temu dodala še novo dimenzijo, ko so z igrami dejansko revitalizirali celotno mesto in regijo. Ameriška ekonomista D. Johnson in A. Ayfer (2002) sta izračunala, da štiri zadnje olimpijade prispevajo v obdobju priprav k rasti BDP povprečno 1,5 odstotka, največji dolgoročnejši učinek pa prinesejo investicije v infrastrukturo in turistični razvoj. Zadnje igre v Atenah (2004) so Grčijo stale nekaj manj kot 5 % BDP ali 800 $ na prebivalca. Kitajska je namenila za olimpijske igre okoli 20 milijard $, dvakrat več kot Grki, toda to je samo vrh dejanskih stroškov. Peking je dobil zato prenovljeno letališče, razširitev podzemne in 125 kilometrov novih cest, olimpijsko vas in zelen parkovni mestni obroč, pa vrsto imenitnih športnih objektov. Velik del finančnih virov pokrivajo stalni olimpijski sponzorji in prodaja televizijskih pravic, pomemben vir so neposredne tuje investicije, neugotovljiv delež bo na kraju dodala država. Prave bilančne slike iger, podobno kot leta 1980 v Moskvi, ne bomo dobili nikoli.
Peking 2008 je ponovni dokaz, da je šport predvsem biznis s posebnim kulturnim in političnim položajem. Ekonomisti PWC so iz ekonomskih kazalcev (BDP, prebivalstvo, podnebje ...) celo izračunali zmagovito bero kitajskih medalj (88). Toda Kitajska je v nasprotju z Evropo zaprta družba z odprtim duhom. In tu tiči skrivnost njihovega olimpijskega gesla o enem svetu in skupnih sanjah. Če se bodo kitajske politično-ekonomske sanje po olimpijadi izšle, bo namreč dobro tudi za svet in našo skupno prihodnost.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.