28. 8. 2008 | Mladina 35 | Kolumna
Vzporedne fronte
Volilna izbira ne nastaja samo skozi volilno kampanjo
© Tomaž Lavrič
Še pred začetkom pravih predvolilnih spopadov je »Dnevnik« objavil svoj standardni Vox populi, v katerem je SDS prvič v zadnjem letu prehitela SD. In kako je časnik ubesedil ta veliki preobrat? Z naslovom Neopredeljeni daleč pred SDS in SD.
Osrednja poanta torej ni bil preobrat na prvem mestu, temveč poudarek na številu neopredeljenih anketirancev. Pravi brežnjevski manever, po katerem je deloval časopis »Pravda«. »Dnevniku« sicer ni očitati direktne zlorabe, v oči bodeče dejstvo je namreč lahko tudi podatek, kako malo anketirancev se je odzvalo. Toda, če pogledamo v časnikov arhiv, bomo ugotovili, da je kar nekajkrat število neopredeljenih preseglo število glasovalcev za takrat vodilno SD, toda takrat nikoli ni izšel naslov, ki bi opozoril, da je število neopredeljenih večje od števila simpatizerjev SD.
Če ignoriramo intonacijo, je sam rezultat še eden v vrsti teh, ki kažejo na nenadno prednost vladajoče stranke. Po dolgem obdobju vodstva Pahorjeve SD je kazalo, kot da ima njegova stranka zmagoviti pospešek, zdaj pa so se razmerja moči spet preobrnila. Zakaj? Stvar propagande?
Niti ne, vladajoča stranka v zadnjih mesecih ni dobila nove oblasti nad osrednjimi dnevniki, celo POP TV ji je definitivno nenaklonjena. Ob napovedi ponovnega odprtja Šentviškega predora je voditelj pripomnil, da je bilo samo odprtje načrtovano kot politični uspeh vladajoče koalicije.
Predor, za katerega so načrtovali, da ga odprejo konec leta 2006, so po zapletih pri gradnji napovedali, da ga odprejo do konca junija 2008. Če torej prometni minister oziroma Dars vztrajata, da izvajalec svoje delo opravi do dogovorjenega roka, je torej stvar politične manipulacije? Še malo, pa bo Dars linčan, ker SCT-ju ni prepustil, da bi tunel zgradil po svoji volji tam pomladi leta 2009!!!
Skratka, vladi in SDS je uspelo nabrati dodatno popularnost s svojimi potezami, te pa so v zadnjem obdobju angažmaji policije in tožilcev pri preganjanju tajkunskega kriminala ter odločnost v odnosih z SCT-jem. To so teme, pri katerih je večina državljanov zgrožena ali vsaj nejevoljna nad postopki tajkunskih baronov.
Ko se je vladajoča SDS s svojimi partnerji pokazala dejavna v preganjanju teh anomalij, je prišla do prednosti. Opozicijski trio LDS-SD-Zares je običajno uspel lansirati vsebine, kot so bile vladni nadzor nad mediji, ambruški linč, Patria, prodaja »Mercatorja«, kjer se je vladna stran branila, ali pa je v osrednjih temah zavzel kritično stališče do vladnih ukrepov. V postopkih Urada za varstvo konkurence, tožilcev in kriminalistov pa je opozicija bolj ali manj le statirala. Ni si drznila javno braniti Šrote in Zidarje, saj se je bala izgube popularnosti, svoje originalne strategije pa ni našla. Pač, v kolikor vanjo ne vštejemo napovedi Gregorja Golobiča, ki je v predvolilnem govoru utemeljil potrebo po finančni policiji, češ da organi pregona niso sposobni zaznati niti uspešno preganjati večine težjih oblik organiziranega gospodarskega kriminala. Ker je ocenil, da je policija nesposobna, je bil kajpak takoj deležen ostrega protesta vrha policije.
Če je Golobič doslej veljal za preudarnega politika, tokrat ravna zaletavo. Tudi nacionalno televizijo je obtožil, da zdaj vabi v osrednje oddaje ministre, ki v studiu sedijo sami z voditeljem, medtem ko so v času LDS gojili navado, da se je minister pred kamerami soočal z opozicijskimi politiki. Nacionalka je gospoda Golobiča demantirala s številkami, ko je v predvolilnem letu 2004 naštela 24 solo ministrov v »Odmevih« in 17 v »Dnevniku«.
Seveda je Golobič zavzel oblastniško držo do same forme televizije, saj sam določa standarde demokratičnosti, po katerih mora televizijski voditelj ob ministru imeti tudi njegovega kritika. Če pogledamo BBC in njeno oddajo »Hard Talk«, v njej dominira voditelj, pred katerim se lomijo politični gosti. Nekoč je Mirjana Marković - žena srbskega predsednika Miloševića - v besu celo predčasno zapustila oddajo. Golobičev koncept oddaj je v resnici princip kastracije teve voditeljev, ki v takšni zastavitvi skrbijo samo še za fair izmenjavo mnenj med političnima antagonistoma.
V situaciji torej, ko je vlada našla nevralgično točko družbe in nanjo prek državnih institucij odreagirala, volilni spopad pred mediji ni več ključna fronta. Vladi ni treba z besedami napovedovati, kaj bo storila, saj to počne z dejanji, ki jih prebivalstvo lahko ocenjuje. Premier je sicer doživel tudi prigodo, ki bi jo najraje pozabil, ko so ga v Brežicah na slavju ob sprejemu šampiona Kozmusa gledalci nekoliko izžvižgali. Ni razumel, da regionalizacija Slovenije ne pomeni le razdelitve države na pokrajine, ampak tudi to, da je lokalno slavje v prvi vrsti krajevni spektakel za domačine, v katerem se veselijo svoje športne nadmoči nad centralno Ljubljano.
To, da politiki kdaj pogrešijo, je sicer vzeti za normalno dejstvo, nezmotljivi in ob vseh priložnostih oboževani so samo v diktaturah.
Med poslanske kandidate pa se je vrnil nekdanji minister Alojz Krapež, ki nastopa kot eden adutov na listi Pahorjeve SD. Kdo je že bil gospod Krapež? Pred desetletjem so ga časopisi opisovali kot političnega klovna, ki je kot minister za obrambo skakal v teve oddaji v bazen z milnico in svoj nepreklicni odstop poskusil čez mesec preklicati. Zakaj je že moral odstopiti? Mož je namreč proti pravilniku sam sebi dodelil stanovanje. In to je znanilec nove politike socialdemokratov!?
Eden prvakov SD Aurelio Juri je izvedel pravo maškarado, saj namesto na listi SD kandidira za poslanca italijanske skupnosti. No, sam je svoj prestop utemeljil, da se praktično žrtvuje za demokracijo, ko se postavlja za protikandidata večnemu Robertu Batelliju. Seveda ima prav, da so bile doslej volitve poslanca italijanske narodnosti parodija volitev. Toda prav v tej rubriki sem že pred volitvami 2000 in 2004 ironiziral prav to anomalijo, da Batelli zmaguje v tekmi s samim seboj. Kako, da se v Juriju ni že tedaj prebudil njegov demokratični instinkt?
Na volitvah 1996 so stranke slovenske pomladi (SLS, SDS, SKD) dobile 45 poslancev, 43 so jih dobile ostale, 2 pa sta bila manjšinca. Toda zmago pomladnikov sta v pat pozicijo spremenila Batelli in Poszonceva, ko sta gladko podprla LDS in Drnovška; veljala sta za apriorna podpornika strank levice. Toda v zadnjem obdobju je predstavnik italijanske manjšine deloval avtonomno in ni spadal v glasovalni stroj SD. Ergo, zdaj se spomni SD, da bi dobila dodatnega poslanca v Aureliju Juriju kot italijanskem predstavniku v parlamentu. Perfidna zloraba civilne družbe!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.