28. 8. 2008 | Mladina 35 | Kolumna
Alternative
Volilna izbira na srečo ni odvisna od racionalne odločitve med slabimi in dobrimi programi
Volilna kampanja bo letos kratka in intenzivna. To je že samo po sebi odrešujoče. Politična bitka letos kaže nekaj novih podob. Premešane so karte na vrhu, kjer si sedaj stojita nasproti SDS in SD. Premierski boj med Janšo in Pahorjem bo v ospredju. Stara LDS se po razpadu pojavlja v dveh oblikah, podobno velja za SNS. Nekatere stare stranke (NSi, SLS) imajo očitne težave s svojo identiteto, druge (Desus) stavijo na nišne dele političnega trga. Na obzorju so tudi novi igralci (KDS). Poplava političnih vizij, volilnih programov in strategij pa razkriva, da so stranke bolje pripravljene na volilni boj kot na odgovoren prevzem oblasti. Ekonomske teme bodo v ospredju, toda odločale bodo socialne rešitve in spretnost ponujanja konkretnih sprememb na lokalnih ravneh.
Izhodišče volilne bitke so volilni programi strank. Programi so v predvolilnem času pomembni za identitetno pozicioniranje strank, so nekakšen kažipot za javna soočanja kandidatov, po volitvah pa izhodišče za koalicijske pogodbe. Toda primerjalna analiza kaže, da ne prinašajo prave povezanosti med kritično analizo razmer, opredeljevanjem vizije in strateških ciljev ter operativnimi rešitvami. Nobena skrivnost ni, da so si programi strank podobni, ker načeloma vsi nagovarjajo sredinskega volivca in posegajo po podobnih politično-ekonomskih instrumentih. Navsezadnje se na političnem trgu vsi borijo za dobro tretjino neopredeljenih glasov. Če vsi govore podobne reči, potem volivcem manjka informacija, kakšna je konkurenčna prednost ene stranke pred drugo. Zato je ključno, kaj postaviti v ospredje, kako izbrati prioritete razvoja in predstaviti ekipe, ki so sposobne voditi in menedžirati družbene spremembe.
Zunanje in notranje okoliščine so namreč leta 2008 bistveno drugačne kot leta 2004. Pred štirimi leti sta svet in Slovenija jahala na valu ekonomske konjunkture in stabilnih makroekonomskih kazalcev, danes se nam obetajo svetovna recesija, nadpovprečna inflacija in naraščanje zunanjih neravnotežij. Tu so podnebne spremembe, ki so nas letos »obdarile« s številnimi katastrofami, zaradi katerih sta nujna dejanski sistemski pristop in konkretna koordinacija ukrepov namesto praznega globalnega in lokalnega govoričenja. Doma imamo težave z večino osrednjih družbenih podsistemov od infrastrukture in energetike do zdravstva ter šolstva, sodstva in kulture. Štiri leta sistemskih improvizacij in slabo razumevanje javno-zasebnega partnerstva, predvsem pa razvpita nesposobnost projektnega povezovanja in timskega dela so pustili velike posledice. Pričakovanja volivcev glede obvladovanja družbenih sprememb in različnih tveganj so velika, pripravljenost politikov na celovite reforme in izvajanje sprememb pa veliko manjša. Slovenija je leta 2008 pred ključno izbiro, kako zastaviti korenito alternativo dosedanjemu razvoju, in tega se nobena stranka ni lotila dovolj dobro.
Vodilna SDS je navidezno v najugodnejšem položaju. Njen program je zgolj nadaljevanje dosedanjega paketa sprememb, ki jih je vlada sprejela v preteklosti in jih namerava dograjevati v prihodnjih štirih letih. Gre za kombinacijo tradicionalnih vrednot, ekonomskega liberalizma in vladnega pragmatizma. Legitimnost programa je podkrepila s četico sedanjih ministrov in kajpada s prvim favoritom Janšo. Gre torej za strategijo aktivne obrambe, kombinacijo nekaterih predvolilnih socialnih daril volivcem in nekaterih novosti, kot so zelena davčna reforma ali pa posebno spodbujanje fleksibilne varnosti na trgu dela. Toda prednost vladajoče stranke je hkrati največje tveganje. SDS skuša nadgraditi tisto, kar je zavozila in česar ne razume najbolje. Gre za neučinkovito vodenje družbenih podsistemov in slab odziv na makroekonomske spremembe v svetu in doma.
SD je na drugi strani v najtežjem položaju, saj napada politični vrh in ponuja alternativo. Vrednostno in sistemsko postavlja socialna in ekološka vprašanja pred ekonomska, stavi na javne sisteme in postavlja socialno reformo države pred ekonomske vzvode konkurenčnosti. Z vidika razumevanja politično-ekonomskega sistema in evolutivne ekonomske politike je temu še najbližja ideologija neokeynesianizma. Namesto inovativne zamisli fiskalnega sveta bi bilo bolje, če bi enkrat do konca domislili ekonomski svet pri predsedniku vlade, da bi lahko deloval neodvisno in kritično tudi do vladnih razvojnih alternativ. Program SD je dober, toda glede na ambicije premalo sistematičen, manjka mu izvedbene ostrine, predvsem pa nima skupnega imenovalca, velike ideje, ki bi jasno izražala primerjalne prednosti in drugačnost programa. Ideologija partnerskega kapitalizma, ki ga neoliberalni korporativistični pristop SDS ne more prebaviti, bi bila odlična priložnost in dobro prodajno blago.
Stranki Zares in LDS ponujata programa, ki sta všečna, večjo skrb zbujata verodostojnost in skrb za izvedbo. Zares napoveduje novo politiko s starimi političnimi kadri. LDS ima ambiciozen program in skromne kadrovske možnosti za politični prodor. Tu so, glede na programske cilje, nekatere makroekonomske nedoslednosti najbolj vidne, še posebej v fiskalni in strukturnih ekonomskih politikah. Neo-
schumpetrianska ekonomska politika in politično podjetništvo je še najbližja, toda neizkoriščena teoretska oznaka tega pristopa.
Dvojček NSi in SLS ne postavlja resne alternative, niti programsko niti politično. Razlog je preprost. Tu so najbolj vidni pomanjkanje politično-ekonomskih kompetenc in težave z legitimnostjo širšega vodenja stranke. Desus gradi predvsem na socialno-upokojenski alternativi, SNS pa se ob votlosti svojega programa učinkovito posmehuje njegovim siceršnjim političnim dometom.
Volilna izbira na srečo ni odvisna od racionalne odločitve med slabimi in dobrimi programi. Zato bo najpomembnejše, kdo stoji za njimi in kako so sposobni odgovoriti na preproste vsakdanje reči. Za želene premike in sistemske spremembe bi morali dobiti najboljšo tranzicijsko vladno ekipo doslej. Zato pa potrebujemo družbeni konsenz za temeljne smeri razvoja, šele potem sledijo politične koalicije in ekipe, ki obvladujejo menedžment sprememb. Kdor bo zamešal ali podcenil takšen vrstni red, bo leta 2012 v podobni zagati kot sedanje politične elite.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.