4. 9. 2008 | Mladina 36 | Kolumna
Besedičenje namesto dejstev
Oddaja, ki je ustavila volilno kampanjo
© Tomaž Lavrič
Volilna kampanja je posvečen čas, v katerem se politiki pred mediji soočajo z nepredvidljivimi vprašanji. Namesto vnaprejšnjega leporečja se pokaže moč ali nemoč hipne reakcije, a tudi podkovanost v rečeh politike. Na zadnjem soočenju na nacionalki je predsednica LDS delovala, kot da je priletela z Marsa. Na vprašanje, kdaj so bile na Slovenskem prve demokratične volitve, je butnila, da leta 1992! A to ni bil lapsus, ampak primarna nevednost. Seveda bi kdo oporekal, da je gospa Kresalova novo ime, ki začenja moderni tip politike. Toda, tudi za politika se predpostavlja, da mora poznati vsaj nedavno politično zgodovino. Kako naj vendar vodi politiko, če ne ve, kdaj se je končala doba enopartijskega sistema, niti ne pozna zgodovine formiranja slovenskih demokratično izvoljenih vlad? Si predstavljate, da televizijski komentator orodne telovadbe ne bi vedel, kdo je bil Miro Cerar???
Vendar pa ta blamaža ni niti zaživela, zakaj njo in ostale predvolilne vsebine sta zasenčila dva medijska škandala.
Najprej je razvpiti Boško Šrot v intervjuju za časnik »Večer« izjavil, da premier Janez Janša parkira delnice v »Petrolu«, »Termah Čatež«, v »Palomi« etc. Vratolomne besede, toda časnik mu ni postavil podvprašanja: od kdaj to ve in kako lahko to dokaže, kaj šele, zakaj to pripoveduje šele sedaj, tri tedne pred volitvami??? Šrot nonšalantno uporablja medije, ki jih kontrolira, za orožja svojih političnih napadov. Pri čemer reducira časopis iz avtonomne institucije v propagandno mašinerijo.
Smisel časopisov ni v tem, da samo verno prenašajo besede, ki jim jih sogovorniki izrekajo, ampak da poskušajo prinesti vsaj minimalne evidence in ozadja izrečenih trditev.
A tudi medijski baron Šrot je tokrat v hipu izginil iz fokusa pozornosti. V času, ko so ankete javnega mnenja začele zaznavati porast priljubljenosti stranke SDS, se vrstijo medijski udarci po Janezu Janši. Zdaj ga je finska televizija direktno obtožila, da je prejel glavno podkupnino za posel s »Patrio«.
Seveda stvar načelno spada v svet možnega, tako da človek ne more vnaprej odmahniti, češ da je to samo predvolilna manipulacija.
Torej »Resnica o Patriji«. V njej avtor ne predstavi nobenega dokumenta, pač pa serijo sogovornikov, ki diskreditirajo slovenskega predsednika vlade. Problem seveda ni, če bi ga diskreditirali na podlagi evidenc, pomenljivo je, na kakšen način so to storili.
Direktorju »Sistemske tehnike« gospodu Milanu Švajgru bi sicer lahko očitali, da je pristranski, da ima svoj neposredni finančni interes, saj je njegovo podjetje izgubilo posel na natečaju s »Patrijo«. Toda odmislimo ta hendikep in poglejmo njegovo »pričanje«. »Plačali so pravi osebi ... in gospod Cekuta ima veliko prijateljev v policiji, v vladi, pri ministru, vendar ne poznam natančnih podatkov«. Ena kronskih prič pravi, da v resnici ne pozna podatkov, ki bi govorili o podkupovanju!??
Pri mož parlamentarne protikorupcijske komisije Drago Kos, ki je sicer natančen faktograf, pove finskemu novinarju: »Prejel sem nekaj groženj. Ne bom razkril imen. Koga želijo zaščititi. To so ljudje blizu vrha.«
Funkcionar, ki po službeni dolžnosti razkriva korupcijo, ne javi ne policiji ne medijem, kdo so ljudje, ki mu grozijo, ne katere ljudi ščitijo??? Pa vse ve.
Ali aktualni kandidat za poslanca LDS in bivši direktor policije Bojan Potočnik: »Notranji minister je zaustavil preiskavo o Patrii. Za to nimam dokazov, vendar sem skoraj prepričan, da je bilo tako.«
Nad njim bi se razveselil celo janzenist in filozof Blaise Pascale, saj uteleša najbolj čistega vernika, ki iz svojega občutja ve, da Bog obstaja, ne da bi potreboval najmanjši dokaz za obstoj Boga.
Količkaj racionalen od obremenilnih prič je samo Milan M. Cvikl, ki pa v izjavi ne obtoži nikogar poimensko.
Od domnevnih kurirjev s podkupninami nastopata dva: slikar Jure Cekuta in podjetnik Rudolf Leban, vendar oba deklarativno zanikata, da sta prejela podkupnino. Skratka, od slovenskih sogovorcev novinar Magnus Berglund ne dobi nikakršne opore za svoje radikalne obtožbe.
Kaj mu torej ostane? Pravi, da ima materialne dokaze in dokumente, ki pa jih ne bo razkril.
In kaj tu ostane gledalcu? Da mu verjame na besedo. In zakaj bi mu? Ker da je Finska država z visokim profesionalnim standardom novinarjev, on pa bojda odličen novinar.
Morda, toda kako naj gledalec to presodi, če pa ne zna ne finsko niti ne spremlja finskih medijev?
Seveda si lahko pomaga z ugotovitvami časnika »Dnevnik«, ki je imel po prefinjeni anticipaciji že dan pred objavo zloglasnega dokumentarca v Helsinkih svojega novinarja Roka Praprotnika. Ta je v ponedeljek objavil članek, v katerem je navedel milijonsko nakazilo na račun poslovneža Walterja Wolfa, in napovedal, da bo v naslednjih dneh razkril, pri kom je ta denar končal. Toda naslednji dan je le povzel vsebino finske oddaje, v sredo pa je napisal komentar, v katerem je posredno zapisal, da ga Berglund ni prepričal: »O zadevi Patria vem veliko, ampak trditi, da je Janez Janša prejel podkupnino, si ne bi upal. Za takšno trditev nisem videl niti indica, kaj šele dokaz.«
Še najbolj poveden je njegov intervju z Berglundom, v katerem je ta popisal, kako je objavil svojo oddajo o »Patriinem« podkupovanju v Egiptu. V njej je gledalcem pokazal račune, ki jih je poslal posrednik v Egiptu. V oddaji o Sloveniji je torej ravnal pod standardi svojega dela, saj ni predočil nikakršnega dokumenta, kaj šele računa. Še več, medtem ko je v zloglasni »Resnici ...« vehementno trdil, da je »Patria« podkupila premiera Janeza Janšo, je na Praprotnikovo vprašanje, kaj bo naredil, če ga predsednik vlade toži, odvrnil: »Če Janša res o vsem skupaj ne ve nič, če je res nedolžen, potem naj govori s Patrio. Morda bi moral tožiti Patrio.«
Salto mortale, naenkrat novinar, ki suvereno zatrjuje, da je vse res, dopušča, da je Janša nedolžen!!!!!!!!!?
Nekatere kritike očitajo Berglundu, da je imel za svetovalca novinarja Blaža Zgago, soavtorja legendarne peticije 572, ki da je sistematični antijanšist. Ne, v tem ni problem, novinar, ki hodi po deželi, katerega jezika ne pozna, pač potrebuje konzultanta, saj bi sam sploh ne vedel, kaj mediji pišejo in kaj počno politiki. Konec koncev konzultant ne more biti odgovoren za argumentacijski postopek avtorja oddaje. Nekorektno in neprofesionalno je, da Berglund v svojem prispevku v odjavni špici nikjer ne omeni imena konzultanta Zgage.
Kako naj torej gledalec vzame razvpito finsko oddajo? Če bi bil vernik v cerkvi, bi besedam župnika kot božjega služabnika na zemlji apriori verjel. Župnik je pač za cerkveno občestvo velika avtoriteta. Da pa bi sodobni konzument medijev apriori jemal novinarja kot avtoriteto, ki ji slepo verjame, tudi če mu ta ne pokaže prepričljivih indicev, dokazov in kredibilnih pričevanj!????????
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.