11. 9. 2008 | Mladina 37 | Kolumna
Osebne sence
Saga o finskih oklepnikih je samo nov dokaz, kako posli z orožjem ne smejo potekati in kako politično ravnanje Janeza Janše vedno znova postaja dramatičen problem države
Nakup finskih oklepnikov patria je dobil v predvolilnem času mitske razsežnosti. Trgovanje z orožjem je bilo vedno trda preizkušnja za racionalnost ekonomskih odločitev in vrednote liberalne politične demokracije. Slovenija od leta 1991 ni ušla iz trikotnika spornih vojaških kupčij, z njimi povezanih koruptivnih dejanj in političnih manipulacij. Saga o finskih oklepnikih je samo nov dokaz, kako posli z orožjem ne smejo potekati in kako politično ravnanje Janeza Janše vedno znova postaja dramatičen problem države.
Razmerja med ekonomijo in nacionalno varnostjo imajo dolgo zgodovino. Za A. Smitha je bila nacionalna varnost takšna javna dobrina, da je bil zanjo tudi v svetu laissez faira potreben državni intervencionizem. Domala dvesto let kasneje je slovita Göringova krilatica, da se mora nacistična Nemčija odločiti med maslom in topovi, postala učbeniška metafora mikroekonomske izbire (Samuelson). Ameriški zgodovinar P. Kennedy pa je stoletno analizo vzponov in padcev velikih sil povezal s sposobnostjo financiranja in razvoja orožja in vojaške moči. Ker sta proizvodnja orožja in trgovina z njim vezani na varovanje obrambnih skrivnosti in vojaških strategij, postajata po naravi reči gojišče klasičnih korupcijskih dejanj med biznisom, državnimi uradniki in političnimi elitami.
Afera Patria se je začela z vladno odločitvijo glede javnega razpisa o izbiri oklepnikov. Janševa vlada je z njim ubila tri muhe na en mah. Izognila se je prejšnji nameri Ropove vlade glede naročil domači vojaški industriji, omogočila je vzpostavitev svojega modela orožarskega nakupa, hkrati pa ohranila videz preglednega in racionalnega poslovanja. Toda javna naročila sama po sebi niso zagotovilo za demokratične procedure in racionalne izbire, to pa se je kasneje potrdilo tudi v poslih s Patrio. Vendar je pomembno nekaj drugega. Janševa vlada je s tem pokazala, da ne podpira razvoja domače vojaške industrije. Dejstvo je, da pred leti Ropova vlada Sistemske tehnike ni ohranila v večinski državni lasti in da že deset let nimamo jasne predstave o strateški (vojaški) industriji, ki bi z državno pomočjo razvijala nove tehnologije in širila pozitivne eksternalije tudi na civilna industrijska področja. Posel s Patrio je dokaz, da se je Slovenija vojaški industriji odrekla in se raje odločila za nakupe v tujini.
Druga zadrega se je pojavila po formalni odločitvi o izbiri Patrie. Ta je zmagala na temelju poslovnega modela, kjer proizvodnjo delno prestavijo v državo kupca, konkurenčnost ponudbe temelji na načelu protidobav, vse skupaj pa organizira vrsta svetovalnih in posredniških podjetij. Takšen model je že v osnovi povezan z visokimi transakcijskimi stroški, ki so po logiki reči vključeni v vrednost posla in cene proizvodov. Zato je nakup oklepnikov pač dražji. Hkrati sistem protidobav ponuja toliko ekonomskih neumnosti in poslovnih nejasnosti, da je takšen način preprosto cepljen z možnimi nepravilnostmi. Javni razpisi temeljijo na logiki tržne konkurence in odprtosti poslov, protidobave so v nasprotju s tem čisto državno planiranje, posredništvo pa je potencialno leglo nepotrebnih provizij in nelegalne korupcije. Izbira takšnega poslovnega modela je bila sporna z dveh vidikov. Ekonomsko je bila dražja kot oblika neposrednih nakupov, politično pa bolj tvegana zaradi možnih korupcijskih dejanj. Zadrege in nejasnosti z oborožitvijo in opremo oklepnikov so netransparentnost posla samo še povečale. Toda očitno je takšen poslovni model ustrezal obema strankama, finskemu podjetju in slovenski vladi.
Tretji problem zadeva odgovornost, poslovno in politično. Verižni poslovni proces, širok krog partnerjev in pogodbenih strank navadno zamegljuje odgovornost pri vodenju poslov. Z vidika korporativnega upravljanja je logika jasna. Odgovornost se začne pri vrhu hierarhije odločanja in pri podpisnikih pogodb. Če Janša zagotavlja, da ni sledil pogodbi za enega največjih poslov te vlade, potem je s poslovnega vidika ravnal neodgovorno in bi za to moral odgovarjati na parlamentarni ravni. Če pa je vedel in je prikrito celo usmerjal posle, kar je verjetneje, potem je politično odgovoren. V obeh primerih je njegovo ravnanje sporno. Podobno velja za ministra Erjavca in njegovo skupino. Vsi drugi posredniki so tukaj zato, da v skladu s pogodbami prerazdelijo tveganje in razpršijo odgovornost. Rotis ima tu ključno vlogo poslovnega in političnega amortizerja in v tem tiči nakana celotnega posla, s provizijami in z morebitnimi podkupninami vred.
Nazadnje za vsem političnim cirkusom, ki je pravo ogledalo politične kulture in dometov pravne države, tiči osebna senca Janeza Janše. Prav neverjetno je, kako je slovenska država od leta 1988 nekakšna ujetnica političnega fenomena Janeza Janše, večnega kroga tajnih papirjev, skrivnostnih vojaških poslov, političnih manipulacij, ki se potem razkrivajo v njegovi paranoji zaradi preganjanja in krivičnih medijskih linčev. Še bolj frustrirajoče pa je, da levici velikega nasprotnika nikoli ni uspelo premagati, čeprav je držala v rokah vse oblastne vzvode. Zakaj pred leti dela ni končala Mogetova parlamentarna komisija? Čemu Drnovškova in Ropova vlada nista odpravili stopnje zaupnosti pri slovitih orožarskih dokumentih, kar sedaj očitajo Janševim jurišnikom? Zakaj imajo vsi skupaj podobne težave z vračanjem spomina o prodaji orožja v začetku devetdesetih let, pa tudi o vseh drugih spornih orožarskih poslih? Za pravno državo in demokratično kulturo je nesposobnost levice, da bi vendarle obračunala z Janšo, enako nevarna kot njegove politične manipulacije in večne igre z avtoritarno državo.
Večmilijonske provizije in morebitna korupcija bodo morda dokazane v pravnih postopkih pred finskim sodiščem. Manj verjetno bomo sodni epilog doživeli v Sloveniji. Če je evropeizacija afere pokazala, kakšni so demokratični dometi Janševe vlade, bodo morda evropski sodni mlini rešili del ugleda slovenske pravne države. Toda nihče ne bo namesto nas rešil domače naloge, kar zadeva demokratični deficit, ki je v aferi Patria očiten in so zanj odgovorne politične elite z desne in leve. Veliki pok v Cernu bo morda razložil nastanek vesolja, pri nas pa je že pokazal, kako nastajajo črne luknje, ki so posrkale sokove mlade demokracije.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.