18. 9. 2008 | Mladina 38 | Kolumna
Hrvaški obeti
Zelo verjetno se bo v Sloveniji ponovil hrvaški politični scenarij iz volilnega leta 2006 z vsemi zagatami povolilne koalicijske kombinatorike
Nedeljska volilna izbira bo najverjetneje postregla z zanimivimi političnimi kombinacijami. Zelo verjetno se bo v Sloveniji ponovil hrvaški politični scenarij iz volilnega leta 2006 z vsemi zagatami povolilne koalicijske kombinatorike. Predvolilni čas je dodobra razgalil mimikrijo političnih strank in njihovih voditeljev. Znova smo videli, kako deluje nevarni politični fundamentalizem Janševe SDS ter kako nemočna in zmedena je pri tem slovenska politična levica. In tu so SD, Zares in LDS v zadnjih treh mesecih zapravile veliko dobrih priložnosti. Negotovost sejejo tudi druge stranke, kjer je pogosto zaznati razkorak med političnimi vodstvi in volilnimi preferencami njihovih volilnih baz. Zato so modeli racionalne politične izbire slab napovedovalec nedeljskih političnih izidov.
Prva nenavadna lastnost letošnjih volitev je, da se stranke v predvolilnem boju vedno bolj ogibajo ekonomskih tem, ki so bile v preteklosti ena ključnih zgodb volilne izbire. Najbolj očitno se ti problemi kažejo prav pri SDS in SD, ki se borita za relativno zmago na letošnjih volitvah. Vodilna SDS je svojo volilno strategijo sprva gradila na rekordnih makroekonomskih rezultatih. Visoka gospodarska rast in nizka brezposelnost, pravijo, so »prava pot« za prihodnjo blaginjo in socialno varnost ljudi. Toda stagflacijski procesi v tujini in doma ter povečevanje socialnih razlik med državljani so ta pristop v zadnjih šestih mesecih dodobra oklestili. Zato je verodostojnost ekonomskih uspehov vladne politike veliko manjša, kot se zdi. Podobne težave je na drugi strani imela Pahorjeva SD, ki bi morala ponuditi prepričljivo ekonomsko razvojno alternativo. Ključni sta bili pri tem dve točki. Na eni strani učinkovita reforma socialne države oziroma osrednjih družbenih podsistemov, na drugi pa uporaba nekakšne »tretje poti« nasproti neoliberalni strategiji ekonomskih politik in razvoja. Toda socializacija in podjetizacija države sta bili za levico pretrd zalogaj. Ekonomski uspehi očitno niso več obetali zmage SDS, težave z jasno političnoekonomsko alternativo pa so razorožile tudi levico. Janša je branil obstoječe, SD pa bi morala napadati z novim.
V tej zmedi se je predvolilna os spoprijema z ekonomije preselila na področje menedžmenta sprememb. Vsi politiki po naravi reči obljubljajo spremembe, toda kdo jih bo bolje obvladoval in kako? Menedžment sprememb pozna tri zaporedne korake. Prvi zadeva obvladovanje kulture sprememb, drugi zahteva jasno politično strategijo, tretji pa dobro tehnično obvladovanje vodenja in karizmatične voditelje. In kako so se tukaj odrezali stari politični nasprotniki? Kultura Janševe SDS temelji na političnem fundamentalizmu, kjer je temeljni cilj prisvajanja moči. Zato si podreja vzvode pravne države in manipulira z ekonomskim liberalizmom. Za Janšo je temeljna naloga politike nadzor, temu pa ustreza tako totalitarističen način mišljenja kot tudi avtoritativen način vladanja. V takšnih razmerah kultura sprememb pomeni izključevanje in onemogočanje nasprotnikov. Ponuja spremembe, da se v resnici ne bi nič spremenilo. Zato sta politična laž in prevara ključno orodje teh sprememb.
Politična levica, od Pahorja do Golobiča, ni našla pravega odgovora. Levica demokracijo še vedno dojema kot tekmovanje elit, politiko pa kot zoperstavljanje argumentov in sklepanje kompromisov. Levica ni razumela, da je kulturo sprememb v avtoritarni državi mogoče ustvariti tako, da brezkompromisno razkriva ekonomsko kaotičnost in politično nevzdržnost bankrotirane pravne države. Prostor za nove vrednote, drugačen način mišljenja in delovanja si je treba izboriti na kulturen način, toda z bojem na odprti sceni, tudi z gverilskimi taktikami. Prava demokracija zahteva bučno in ostro zoperstavljanje političnih stališč. Antologijski primer predstavlja Vajglov predvolilni spopad z Ruplom na Pop TV, ki je izvrstna učna ura za razumevanje predvolilne kulture sprememb in zdravljenje bankrotiranih političnih narcisov.
Kultura sprememb zahteva karizmatične voditelje in jasno politično identiteto različnosti. Želja, da premagamo nasprotnika, in politični darvinizem sta globoko vsajena v kulturo zahodne demokracije. Paradoks demokracije in volilnega boja je dejansko eliminacija nasprotnika in alternativ. Zato je nesmiselno, da takšni antagonistični kulturi v predvolilnem času Pahor še vedno zoperstavlja nekakšen agonistični pluralizem in salonski politični defetizem. Očitno levici manjka znanja, delavnosti in političnega instinkta, ki bi v teh razmerah vodile do gladke politične zmage. Dejstvo je, da raziskave zadnje leto potrjujejo, kako so politične preference v povprečju in dolgoročno na strani levice. In prav tako dokazujejo, da obstaja resen politični kanibalizem in prerazdelitev moči med sorodnimi strankami. Takšna je bila usoda razpada LDS na levi in vzpon SDS na račun drugih na desni.
Zato se nam verjetno obeta svojevrstna ponovitev hrvaških političnih volitev leta 2006. Tudi tam je zaradi nerazumljivih napak v zadnjem obdobju in dobre volilne kampanje uspel zasuk HDZ pred socialisti, Milanović pa je v finišu deloval podobno zmedeno kot pri nas Pahor. Sanader in HDZ sta imela povolilne težave s sestavo koalicije, leve stranke pa so zahtevale sestavo vlade. Lahko bo imela enake težave pri nas SDS in podobne ambicije novopečena leva koalicija SD, Zares in LDS. Volilna izbira in povolilna aritmetika bi bila lažja, če bi levica koalicijo sklenila že zdavnaj prej, imela skupen program sprememb in prepričljivo politično vodstvo. Tako bi tudi lažje sprejeli medse druge (Desus) in nagovarjali tretje (SLS). Negotovost namreč povečuje politično abstinenco in to je največja nevarnost levega tabora.
Model racionalnega volivca je teoretska fikcija. Zato so volilne preference veliko bolj razpršene in odločanje bolj negotovo, kot kažejo preproste analize. Odvisne so od dosedanjih izbir (tradicija), priklanjanja največjemu (moč), toda hkrati igrajo pomembno vlogo impulzivne odločitve in celo politično hazardiranje. V nedeljo bomo videli, kakšna bo naša usoda in kaj bo storil JJ. Z njim je podobno kot s Shakespearovimi ženskami. Te vedno začenjajo kot sproščene Julije in končajo kot bojevite lady Macbeth.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.