2. 10. 2008 | Mladina 40 | Kolumna
Plen, skrb in mediji
Povolilna realnost
© Tomaž Lavrič
Volilni rezultat, v katerem sta dve najmočnejši stranki prejeli skupaj skoraj dve tretjini glasov, kaže, da tokrat nismo imeli volitev kot izbire političnih strank, ampak referendum, v katerem so se volivci odločali o podpori premieru Janši. To potrjuje že pogled na predvolilni trojček, za katerega se je izkazalo, da ga je najbolj združevala alternativna projekcija - biti Nejanša.
Še pred dnevi enotni trojček se vse bolj diferencira. Potem ko je Borut Pahor zavrnil jurišnika Zaresa Franca Jurija, je tokrat ustavil še predsednico LDS. Gospa Katarina Kresal je namreč razumela politiko v stilu NOB, ki je med zmagovalci uvedla dve kategoriji: partizane-prvoborce oziroma spomeničarje, ki so odšli v hosto že leta 1941, in preostale partizane, ki so v boj proti okupatorju vstopili z zamudo. SD, Zares in LDS so moderni prvoborci in dobijo večji kos volilnega plena, medtem ko Desusu, ki je nastopal na volitvah samostojno, pripadajo le kosti; v frazi starih Latincev: sero venientibus ossa.
Koncept vodje SD je tu bolj demokratičen: vsi člani potencialne koalicije so enakovredni, razlike izhajajo iz števila poslancev.
Tako kot voditeljica LDS je ravnal tudi prvak Zaresa Gregor Golobič, ki je volitve razumel kot zmago trojčka ter na nacionalki kot prvenstveno nalogo postavil spremembo zakona o RTVS. A že naslednji hip ga je hladno zavrnil Pahor, ko je dejal, da to zanj ni primarno, predvsem pa postavil, da bi zakon o RTVS spremenil samo v primeru, če bi dobil soglasje tudi opozicijskih strank. Njegovo sporočilo je bilo trpko za Golobičeve, saj mu je pribil, da je na volitvah zmagala SD in ne koalicija trojčka! In javnosti demonstriral hkrati moč nad partnerji in politiko ženeroznosti do premagancev. Svojo politiko je napolnil še z gesto dobre volje, ko se je srečal s predsednikom SNS Jelinčičem. Zoper njega je zdaj udaril drugi Juri - Aurelio Juri. Mož, ki je pred volitvami zapustil poslansko kandidaturo SD, slekel strankarsko uniformo in kandidiral za poslanca italijanske narodnosti, se je takoj po porazu spet preoblekel v politika SD in ostro napadel svojega predsednika zaradi srečanja z Jelinčičem.
Po zmagi proti Janši se je Pahor znašel v spopadu z delom svojih zaveznikov: Jankoviću sporoča, da mu ni dolžan nekajkrat po 60 milijonov, Golobiču, da naj pozabi, da bo on vodil njegovo politiko, Kresalovi, da je le minorna partnerica, Jurijema, da imata sicer pravico do svojih radikalnosti, vendar bo sam vladal zmerno, združevalno. V tem spominja na pokojnega Janeza Drnovška, ki je bil v premierskih časih za razliko od svoje LDS bistveno bolj dojemljiv za sodelovanje s strankami Slovenske pomladi.
Če se vrnemo k vprašanju medijev, velja izpostaviti zadrego Golobiča, ki je na vprašanje voditelja in odgovornega urednika nacionalke Rajka Geriča v hipu izstrelil svoj predlog sprememb v zakonu o RTVS, medtem ko je ob problemu osrednjih dnevnikov onemel. Narave »Dela«, ki je dan pred volilnim molkom pozval bralce k zamenjavi vlade, ni opredelil kot sporne manipulacije.
Poslednja manipulacija dela javnega mnenja je namreč sataniziranje nacionalke kot vladnega trobila. Ko naenkrat kot največji problem medijev izpostavlja RTVS, medtem ko odkritega političnega navijaštva, ki je v posameznih člankih velo iz dnevnih časopisov, ne problematizira.
Resda imajo zasebni mediji pravico, da so pristranski, toda ali je to prototip novinarstva v najboljšem pomenu besede? Novinarstva kot samostojne profesije, ki javnosti predstavlja čim bolj objektivne uvide, tudi ostre kritike, nikoli pa se ne postavi kot navijač in podpornik ene izmed političnih opcij.
To je dediščina leta 1945, ko se je poklic urednikov in novinarjev skrčil na lik družbenopolitičnega delavca, ki je branil politiko partije in napadal sovražno emigracijo.
Ena izmed značilnosti predvolilne kampanje je bila minimaliziranje SNS in njenega predsednika Jelinčiča, ki je imel najmanj intervjujev po časnikih. Legitimni politik, ki zagovarja parlamentarne ideje patriotov in nacionalistov, velja za črno ovco. Mediji imajo kajpak pravico, da mu postavljajo neprijetna vprašanja, toda če ga ignorirajo, izbrisujejo dobro dvajsetino njegovih somišljenikov. S tem postavljajo vprašljivo ločnico med dobrimi in slabimi politiki. Ki se še najbolj kaže pri poročanju o izidu avstrijskih volitev. Nacionalni radio je tako poročal: Volitve naplavile desne ekstremiste, časopisi pa poročajo o uspehu skrajnih nacionalistov. Ta žaljivi in omalovažujoči ton negira demokracijo kot tako. Uspeh desnih strank je pač racionalen, saj ponujajo reševanje problemov, ki jih ostale stranke ignorirajo. Biti zadržan do priseljevanja tujcev resda ni gesta demokratičnosti še manj krščanske ljubezni, toda dokler se ne pretvori v fašistične postopke in zakone, je povsem legitimna.
Skrb za demokratičnost v zadevi javne televizije velja seveda hvaliti. Toda od politikov in medijskih kritikov bi človek pričakoval, da od vlade zahtevajo, da postavi vsaj en primer javnega časopisa, ki bi deloval po podobnih kriterijih kot javna televizija.
»Delo« je danes v veliki meri instrument pivskega barona Boška Šrota. Greh po mnenju novih zmagovalcev leži na aktualni vladi, ki da je lastništvo predala PL. Toda leta 2000 je po izvolitvi Bajukove vlade nekdanji politik LDS Jože Lenič kot direktor Kada delež Kada prodal Gorenju, ki mu je načeloval Jože Stanič, kasneje celo član Foruma 21. Da bi »Delo« izmaknili vplivu svojih političnih nasprotnikov, ga je krog okoli LDS v lepem delu privatiziral prek svojih gospodarskih podpornikov.
Ukvarjanje z izvirnim grehom je prazno licemerje, bolj smiseln bi bil premislek o potezi vlade, ki bi odkupila časnik in ga postavila kot tiskani pendant javni televiziji.
Medijski čut za pomembnost dogodkov je danes često disproporcionalen. Ko so na Finskem odvrteli film »Resnica o Patriji«, so za teden dni veliki mediji poslali dopisnike v Helsinke, da so dnevno poročali o pogledih finskih novinarjev, politikov in kriminalistov.
Takoj po volitvah se je izkazalo, da na nekaterih voliščih po Ljubljani niso v volilne imenike podpisovali volivcev. Na lepe oči si dobil glasovnico in jo vrgel v skrinjico, pri čemer ostaja senca dvoma, če kdo izmed članov volilnih komisij ni zraven na skrivaj zmetal desetine glasovnic za svojega kandidata. Goljufija je seveda samo hipotetična, SDS je ocenila, da ni pragmatično, da se na postopke pritoži.
Kaj pa so storili mediji? Koliko reporterjev so poslali, da izprašajo udeležence? Da posnamejo pogovor s člani komisije, ki so prakticirali ta nezaslišani postopek, da morda pogledajo v zgodovino, če je na omenjenih voliščih od vekomaj takšna praksa, ali pa so jo uvedli samo tokrat, ali pa, da posnamejo nekaj intervjujev z volivci, kako je potekalo to domačijsko glasovanje.
Odgovor - nikogar.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.