16. 10. 2008 | Mladina 42 | Kolumna
Plan B
Naj govorijo samo tisti, ki vedo, kaj bodo povedali
Globalna finančna kriza je pretekli teden dobila klasične razsežnosti borzne panike in padca zaupanja v denarni sistem. Dramatični dnevi največjih dnevnih padcev borz so streznili tudi politike. Obseg in globina krize sedaj nista več sporni, tudi odgovornost zanjo ni več zgolj ameriško vprašanje. Vsa pozornost je usmerjena k iskanju rešitev, kratkoročnih in dolgoročnih. Toda vrsta parcialnih ukrepov in ločenih rešitev je povsem zamajala zaupanje v finančne sisteme. Dobili smo dokaz, da niti vlade niti centralni bankirji v teh dramatičnih razmerah niso vešči kriznega menedžmenta. In Slovenija ni bila pri tem nobena izjema.
Med ekonomisti je, ne glede na različne ideologije in sprta teoretska izhodišča, prevladalo relativno enotno stališče. Namesto teoretskih sporov potrebujemo pragmatičen pristop, kajti negativna pričakovanja na finančnih trgih in nezaupanje zahtevajo takojšnjo stabilizacijo. Pri gašenju požara je najpomembnejša strategija, da najprej omejimo njegovo širjenje in šele potem se lotimo pravih žarišč. Seznam želenih ukrepov je zato kombinacija kratkoročnih ukrepov in dolgoročnejših sistemskih priporočil, kako utrditi institucije in uvesti mednarodno finančno ureditev. Treh napak iz tridesetih let 20. stoletja pri tem ne bi smeli ponoviti. Ukrepi morajo priti dovolj zgodaj, da ne delujejo ex post temveč ex ante in usmerjajo finančna pričakovanja v pravo smer. Posegi morajo biti dovolj koreniti in široki, da vzbujajo zaupanje in zmanjšujejo paniko. In na koncu, potrebujemo široko politično koordinacijo, ki omogoča razvoj globalnih finančnih institucij, novih oblik regulacije ter nadzora.
Obseg in vrstni red predlaganih ukrepov sta najprej namenjena stabilizaciji volatilnih trgov in vračanju zaupanja v denarni in bančni sistem. V ospredju je reševanje problemov likvidnosti, zato finančni sistem potrebuje hitro monetarno transfuzijo. Banke preprosto morajo priti do denarja, da bi oživile poslovanje in povrnile zaupanje komitentov. Ameriški FED ima sedaj diskrecijsko pravico, da neposredno dokapitalizira banke ali pomembna podjetja. ECB pa to možnost šele preučuje. Semkaj spadajo tudi priporočila, da država za določen čas neomejeno jamči za vse bančne vloge. Na drugem mestu je rekapitalizacija bančnega sistema iz javnih in zasebnih virov. To pomeni čiščenje bank in njihovo restrukturiranje, kar vključuje tudi delno podržavljanje bank. Logika je preprosta. Čim več kapitala potrebujejo slabe banke, tem večji delež dobi država z nakupom slabih bančnih delnic. Na tretjem mestu je oživljanje medbančnega trgovanja s spodbudno politiko obrestnih mer in drugimi ukrepi oživljanja finančnega sistema. To je pomembno zaradi normalizacije kreditnih tokov z realnim gospodarstvom, kjer moramo začeti z oživljanjem investicij in potrošnje. Četrti prag je namenjen novi regulaciji in nadzoru tistega dela finančnih trgov in investicijskega bančništva, kjer so do sedaj ustvarjali nove finančne instrumente in trgovali z derivati brez posebnih omejitev.
Izhodišče sistemskih priporočil se začenja pri redefiniranju računovodskih in finančnih standardov ter poročanj (IFRS), ki so pomešala kreditna in likvidnostna tveganja. Na eni strani zaradi napačnega vrednotenja po tržnih cenah v krizi celo silijo banke v razprodajo papirjev, na drugi strani pa so preohlapna in nedorasla za kompleksno vodenje in nadzor tveganj. Na drugi strani potrebujemo močnejše regulacijske mehanizme, najprej nacionalne in potem mednarodne, od standardov do nadzornih institucij. Svet finančno ne more vzdržati brez novega Bretton Woodsa, političnega dogovora o tem, kako uravnavati in zajemati liberalizirane kapitalske tokove.
Sedanja finančna kriza v centru ne sme zamegliti druge plati zgodbe, ki je enako usodna. ZDA niso samo središče finančne krize, temveč tudi globalnega neravnotežja v realni ekonomiji. V osrčju sedanje krize je kopičenje denarnih rezerv v manj razvitih državah in nevzdržni plačilnobilančni primanjkljaj ZDA. Države z visokimi presežki v plačilni bilanci in več kot 2000 milijard rezerv so na polperiferiji svetovnega sistema in dejansko financirajo razviti center z nakupi njihovih vrednostnih papirjev. Finančni tokovi so torej obrnjeni in odvisni od slabo obvladljivih odločitev politikov in centralnih bank drugega in tretjega sveta. Troši bogati center s pomočjo kreditnega sistema in varčuje relativno siromašnejša periferija, ki financira bogate. Takšen obrnjen ekonomski svet je prava politično tempirana bomba. V sedanji finančni krizi centra se ta tok zlahka prekine in postane neobvladljiv.
Boj proti podnebnim spremembam in finančna kriza sta danes najbolj nenavaden politični par. Na ekološkem področju poznamo Plan B kot alternativo obstoječim rešitvam ekološke krize. Sedaj potrebujemo nekakšen Plan B za rešitev finančne krize. Paulsnov načrt v ZDA, pa Brownov projekt v VB ali pa sedanji predlogi rešitve v okviru EU namreč ne bodo zadostovali in tudi ne učinkujejo. Ni problem vsebina, saj vsi ponujajo podobne rešitve nacionalizacije, rekapitalizacije in večje regulacije. Problem sta obseg intervencij in njena kredibilnost. ZDA so jo zapravile z nerazumljivo potopitvijo Lehmana in katastrofalnim Bushevim pristopom. EU je spet delovala razbito in nepovezano (Brown, Merkel, Sarkozy) in za nameček tudi ni razvezala fiskalnih omejitev svojih članic. Za naslednji dve leti lahko članice bistveno povečajo fiskalni deficit prek 3 % in tako rešujejo nevarnost recesije. In tudi G-7 ne more delovati v imenu G-20 in drugih, ker lahko zagotovijo večjo uravnoteženost plačilnih bilanc zgolj s skupnim delovanjem. Ne gre zgolj za regulacijo finančnega sektorja v centru, temveč za novo finančno ureditev na globalni ravni.
Islandija je ponudila dober primer, kako neumnosti domačih politikov, centralnih bankirjev in prijazne reakcije sosedov spravijo državo na kolena. Zato so Kranjčevi nasveti o borznem obnašanju, Bajukova »dobrodušnost« in splošna pleteničenja o finančni krizi brez jasnih informacij in napovedi sistemskih ukrepov slaba popotnica novi vladi. Strategija komuniciranja v krizi ni več koš leporečja, temveč kreiranje ekonomskih pričakovanj in političnega zaupanja. Zato naj govorijo samo tisti, ki vedo, kaj bodo povedali.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.