6. 11. 2008 | Mladina 45 | Uvodnik
Lepljivi prsti
»Jaz sem pred letom in pol rekel, da se je vse začelo z Mercatorjem, in vse se bo z njim tudi končalo. To je zame konec ene tajkunske zgodbe, ki jo je ustvaril Janez Janša.«
Zoran Janković, nekdanji predsednik uprave Mercatorja, ljubljanski župan, 5. novembra 2008
»Ta odločitev ni povezana s svetovno finančno krizo. Glavni razlog, da prodajamo Mercator, je teror, ki ga država prek Urada za varstvo konkurence izvaja nad našo družbo.«
Boško Šrot, predsednik Skupine Pivovarna Laško, 4. novembra 2008
Zoran Janković ima seveda prav: z Mercatorjem se je vse začelo. A če bi bil Janković tisti, ki bi skupaj z drugimi menedžerji izpeljal menedžerski odkup - takrat in tudi zato so ga odstavili -, bi bil zelo verjetno on tisti, ki bi danes iskal kupca za Mercator. Četudi bi naredil še tako dobro finančno konstrukcijo, bi skupaj z drugimi menedžerji odkup izpeljal z zastavitvijo delnic. In danes bi bil on tisti, ki ne bi mogel ponuditi banki drugega premoženja, s katerim bi jamčil vrnitev posojil. Zgodbe o Mercatorju ni mogoče poenostavljati.
Janković seveda ni edini, ki ima v tej zgodbi prav. Tudi Boško Šrot ima prav, ko poziva državo, naj se vključi v reševanje njegove težave. V resnici vlada nima izbire - in novi ministri lahko le stisnejo zobe in začnejo iskati rešitev. Prodaja Mercatorja tujemu lastniku bi bila za velik del slovenske industrije, ne samo živilske, lahko usodna. Na dolgi rok je od njega odvisno preveč delovnih mest znotraj sistema Mercator, pa tudi v drugih industrijskih panogah, da bi si država lahko privoščila, da bi ga prevzel kakšen tuj sistem.
Ima torej Boško Šrot novo vlado v šahu - jo ima v šahu, še preden je sploh nastopila mandat, še preden je njen bodoči predsednik dobil zaupnico v državnem zboru? Če bi poslušali Šrota in prenašalce njegovih misli, potem je tako. Nastop Boška Šrota se je slišal kot poziv k barantanju. Če mi snamete z vratu Urad za varstvo konkurence, ne bom prodal Mercatorja, pripravljen pa sem se o vsem pogovarjati. Tega ni rekel, je bilo pa sporočilo jasno.
Vlada je tako na prvi pogled res v škripcih: že takoj na začetku mandata si bo morala roke mazati s poslom, iz katerega še nihče ni prišel čist, po drugi strani pa je zelo naravno, da se bo tako kot druge evropske vlade morala lotiti varovanja domačega gospodarstva pred hitrimi prevzemi iz tujine. Pri čemer seveda niti morebitni domači partnerji - v tem primeru je to pač Šrot - nimajo dobrih, nedolžnih namenov. Šrot bo tudi ob morebitni prodaji Mercatorja državi (na primer kakšnemu novemu državnemu skladu, ustanovljenemu prav s tem namenom) poskušal maksimirati svoje koristi.
Vendar niti Skupina Pivovarna Laško ni v tako rožnatem položaju, kot zagotavlja Šrot. Prevzema Mercatorja, ki ga je Pivovarna Laško dolžna objaviti, ker je njen delež tako velik, ne more izpeljati, saj za to nima denarja. Ko torej pravi, da Mercatorja ne bo prodal, če mu z vratu snamejo regulatorje, ne pove, da mu niti to v resnici nič ne pomaga - ker preostanka Mercatorja, pa čeprav ga zaradi velikosti svojega deleža mora, nima s čim kupiti. Po izbruhu finančne krize še toliko manj. Z drugimi besedami: Šrot bo svoj delež v Mercatorju zagotovo prodal. Nima drugega izhoda.
In prav ta brezizhodni položaj je tisti, ki državi in vladi izboljšuje pogajalski položaj. Če je bil doslej Šrot tisti, ki je postavljal pogoje, bo zdaj vlada - ali pač tista paradržavna institucija, ki bo morebitni nakup izpeljala - tista, ki bo njemu postavila pogoje. Zato danes ni čas, da se politiki delajo, da se s Šrotom ne bodo ukvarjali in da na njegove grožnje ne bodo nič dali - nazadnje jim nič drugega kot nakup Mercatorja tako ali tako ne bo preostalo. Kako pomembna so za prihodnost držav takšna podjetja, se zavedajo vsi relevantni državniki. Danes se s prevzemanjem podjetij večinoma prevzemajo države - pri čemer to napol javno počnejo državni skladi drugih držav.
Pri tem pa se mora vlada že vnaprej odpovedati mamljivim podmiznim darilom, ki jih bo morda tudi njej ponudil Šrot. Janez Janša se ponujenim bonbonom leta 2005 ni želel upreti in še danes ima od njih lepljive prste.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.