13. 11. 2008 | Mladina 46 | Kolumna
Niti pod mizo niti na mizi
Vodstvu Pivovarne Laško lahko očitamo marsikaj, toda priznati moramo, da ima pretanjen poslovni občutek za politično dramaturgijo
Mercator ostaja osrednja politično-ekonomska saga slovenske postsocialistične tranzicije. Zgodba je večplastna. V prvem obdobju je Mercator najprej simboliziral multiplikativni pomen trgovine in trgovskega kapitala pri obujanju slovenskega kapitalizma. Potem je z bliskovitimi prevzemi in priključitvami povzdignil Jankovića kot osrednjo menedžersko ikono. Hkrati pa je postal predmet Janševe politične trgovine in političnega podjetništva. In ko so se politični in poslovni prijatelji sprli, postane Mercator središče klanovskega boja, merjenja moči med državo in Šrotovim poslovnim imperijem. Finančna kriza je vse skupaj še dodatno pomešala, morebitna prodaja Mercatorja pa je postala prvi pravi preizkusni kamen nove Pahorjeve vlade. In za nameček gre tukaj tudi za spopad večnih ekonomskih ideologij, liberalizma in ekonomskega nacionalizma. Mercator je resnično »naš«, pravi »prvi sosed«, ogledalo slovenskega »semnja ničevosti«.
Vodstvu Pivovarne Laško lahko očitamo marsikaj, toda priznati moramo, da ima pretanjen poslovni občutek za politično dramaturgijo. Objava, da zaradi političnega izsiljevanja državnih regulatorjev prodaja skoraj polovični delež Mercatorja, je v hipu sprožila plaz. Trgovinska zbornica, dobavitelji in menedžment Mercatorja so pojasnjevali, da bi morebitni tuji prevzem Mercatorja ogrozil strateške cilje slovenske trgovine, razvoj živilskopredelovalne industrije in kajpada same družbe. Sindikati so opozorili, da nam grozijo odpuščanja in večja brezposelnost. Janševi so vztrajali, da Šrot in njegovi blefirajo, Pahorjevi so zmedeno ponavljali, da to zadeva institucije pravne države in regulatorje trgov. Javno mnenje je bilo v trenutku plebiscitarno proti prodaji tujcem, mnenjski voditelji pa so v Šrotovem sprevrženem dejanju videli dokončno razgaljanje nacionalnih interesov.
Scenariji za rešitev Mercatorja so začeli rasti kot gobe po dežju. Po prvem naj bi regulatorji blokirali vsa strateška opravila z Mercatorjem, dokler niso razvozlani vsi medsebojni spori med družbo, lastniki in državnimi regulatorji, drugi pa so predlagali vrnitev na stanje pred letom 2005. Tretji so se zavzemali za odkup prek konzorcija domačih lastnikov, četrti so zahtevali, da naj poseže država in odkupi nazaj svoj delež, peti so predlagali stari Jankovićev model uravnoteženega lastništva ... Večina teh scenarijev je neuresničljivih, pravno in ekonomsko. Na kraju ostajata dve možnosti. Ali Mercator nazaj odkupi država ali pa ga prevzame tuji trgovec. Prva alternativa je zbodla nasprotnike nacionalnih interesov, ker pomeni potrditev zasebnih prevzemnih mahinacij Boška Šrota, druga alternativa pa je nesprejemljiva za ekonomske nacionaliste, ker nas podreja balkanskim tajkunom (Delta ...) ali pa zahodnim kolonialistom (Carrefour ...).
Slovenska težava z Mercatorjem je v tem, da je postal politični plen države, manj pa smo v njem videli razvojno lokomotivo, na katero se obešata del domače industrije in izvozni grozd slovenskega gospodarstva. Trgovina, zlasti široke potrošnje, ima v realnem sektorju podoben značaj kot banke v finančni ekonomiji. Oboji zagotavljajo obtok gospodarskega sistema in pospešujejo poslovne in finančne tokove, skupaj so običajno tudi najboljša popotnica za razvojne prodore na tuje trge. Mercator je torej pomemben razvojni potencial slovenskega gospodarstva, vprašanje pa je, kako in s kom ga lahko najbolje izkoristi.
Sedanje razmere ponujajo slab odgovor. Pred tremi leti je postal predmet političnih kravjih kupčij med Janšo in poslovneži in danes se kot bumerang vrača k novi vladi. Tudi njegova lastniška struktura je v veliki meri incestna zaradi prevladujoče vertikalne povezanosti trgovine in dobaviteljev. Izstop laščanov in povezanih družb je zato lahko celo dobrodošla poteza. Teza, da lastniški izstop in tuji prevzem Mercatorja pomeni, da bo s tem uničena slovenska živilskopredelovalna industrija, seveda ne drži. Pivovarna Laško je najboljši dokaz, kako največja nevarnost leži znotraj same industrije in njene lastne nesposobnosti poslovnega in tržnega prilagajanja. Mercator ne more biti niti njihova dolgoročna rešitev niti njihov pokop, lahko pa olajša vstop na tuje trge in jim omogoča vsaj na srednji rok lažje preživetje.
Laščani s prodajo Mercatorja v teh razmerah rešujejo svoje finančne zagate. Laščani so se že zdavnaj odrekli živilskemu koncernu, finančnik Šrot pa je nasedel mamljivosti finančnega kapitalizma, ki se je zrušil, še preden je izpeljal svojo sporno prevzemno operacijo do konca.
To je kljub svoji pompoznosti ena najslabših zgodb slovenskega kapitalizma, ne zgolj zaradi hoje po robu ekonomske, pravne in poslovne sprejemljivosti, temveč zaradi razvojne nesposobnosti holdinga in pomanjkanja prave podjetniške vizije. Šrot preprosto ni prava zgodba dinastičnega kapitalizma, ki ga v njegovi soseščini mnogo bolje pooseblja Mirko Tuš.
Zato je operacija Mercator pomembnejša in bolj zapletena, kot se zdi na prvi pogled. Mercator je preveč pomembna družba, da bi postala žrtev nekakšne politične zmede pri prevzemu nove oblasti ali pa na hitro izpeljane akcije prodaje komurkoli, ker se lastniku očitno mudi. Rešitev je vendarle preprosta. Nova oblast za nobeno ceno ne sme ravnati tako kot Janša. Z Mercatorjem ne sme trgovati niti pod mizo niti na mizi. To pomeni, da je ponovni državni odkup Mercatorja kljub razrahljanemu intervencionizmu pri reševanju finančne krize povsem nesprejemljiv ukrep. Mercator mora postati priložnost, da dokažemo drugačno delovanje regulatorjev, pravne države in možnega kaznovanja za dosedanja menedžerska izigravanja konkurenčne in prevzemne zakonodaje. Meja menedžerskih odpustkov se v sedanji sanaciji finančne krize sicer nevarno odmika, toda Mercator ne more postati njihova žrtev. Šrot je vrgel rokavico in za Pahorja ni dileme, padel bo on ali Šrot in tudi v tem deli nenavadno usodo z Janšo.
Nacionalni interes je tukaj stvar zgrešenih akademskih poenostavitev, predvsem pa ga zlorabljajo vsi, naši liberalci in fiziokrati. Fiziokrat Quesnay je pred stoletji zadel bistvo, ko je predlagal, da naj se poslovne družbe s pohlepnimi ljudmi politično organizirajo v ločene »republike«, kot v srednjem veku. Celjski so lahko pri tem celo za zgled za novo vrnitev v prihodnost.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.