20. 11. 2008 | Mladina 47 | Kolumna
Prvi vlak je zamujen
Nova vlada bo morala najti jasen odgovor, kakšen kapitalizem si želimo in kakšno socialno državo zmoremo
Politična potrditev nove slovenske vlade je z razmerjem parlamentarne moči koalicije tehnično vprašanje. Pahorjeva vladna ekipa je obetaven presek kariernih politikov in akademikov, praktikov z izkušnjami in političnih zelencev. Toda šele praksa bo pokazala, kakšna je njena prevladujoča politična usmeritev in kako spretna bo pri vodenju sprememb. Politično odgovornost sprejema v izjemno neugodnih ekonomskih razmerah svetovne finančne in prihajajoče gospodarske krize. Pahor se podobno kot drugi evropski politiki niti ne zaveda, da bo v naslednjih štirih letih vodil vlado za krizni menedžment države. To pa zahteva bistveno spremembo razvojne paradigme, drugačen način vodenja in nove menedžerske prijeme. Toda niti koalicijska pogodba niti dosedanji politični nastopi prihodnjih vladnih predstavnikov tega zasuka ne kažejo in to ni dobra popotnica novi vladi.
Pahorjeva vladna ekipa je simpatična in vsaj na papirju tudi povsem verodostojna. Toda njeno levosredinsko naravnanost in praktično sposobnost obvladovanja kriznih razmer bodo pokazali šele konkretni koraki. Zato pa ima nova vlada prvič v zgodovini slabo tretjino žensk, kar v kriznih časih ni slabo, saj so ministrice po menedžerski plati vztrajnejše in manj nagnjene k brezglavemu ukrepanju. Štiri desetine ekipe so akademski ljudje, kar tudi ni slabo. V kriznih razmerah potrebujemo politike s širokim sistemskim pogledom in sposobnostjo menjave politično razvojnih paradigem. Nekaj položajev je posebno zanimivih. Oba represivna resorja pokrivata ministrici, Jelušičeva in Kresalova, podobno zanimivo dvojico tvorita na področju upravnih zadev Krebsova in Ploštajnerjeva. Miklavčič kot minister za zdravje izstopa glede izjemnih menedžerskih izkušenj in odličnega poznavanja sistema. Podobno je akademik Žekš odlična Pahorjeva izbira. Ponudi lahko predvsem povezovanje znanja med Slovenci po svetu, česar nobena vlada do sedaj ni doumela.
Ekonomsko-socialna naveza štirih ministrov bo v tem mandatu ključna. Pahorjeva ekipa ima potrebne makroekonomske in strateško razvojne kompetence, toda za krizni menedžment bo odločilna koncentracija odločanja in tesna koordinacija. Gasparijevo vodenje odbora za gospodarstvo ima takšen pomen, kot bivši guverner pa bo dober koordinator med vlado in BS. Križanič ima z dediščino EIPF dober pregled nad gospodarstvom, Lahovnik se dejansko vrača na staro delovno mesto, Svetlik pa je dober strokovnjak s potrebnimi mediacijskimi sposobnostmi. Takšen tim je sposoben izpeljati finančno stabilizacijo in gospodarsko prestrukturiranje v kriznih razmerah, manjka pa mu razvojni del, ki ga bodo očitno morali zapolniti državni sekretarji.
Največji Pahorjev greh je ministrstvo za okolje in prostor, kjer podobno kot vsi njegovi predhodniki ni razumel usodnega pomena tega resorja. Ne gre zgolj za slabe odzive na okoljsko krizo in evropske zahteve, temveč obvladovanje prostora pomeni temelj razvojnih projektov in tujih naložb. Kaj pomenijo te omejitve, dobro ve sedaj tudi ljubljanski župan, ki je sicer specialist za razvojne projekte, pa mu vendarle investicije ne uspevajo. Odločitev za Erjavca je morda dokaz, da MOP vendarle postaja »državotvorno« ministrstvo, toda to je zgolj slaba šala. Svet za podnebne spremembe je zato zgolj lepotni obliž. Dejstvo je, da so prav okoljske determinante ključne za krizno prestrukturiranje in razvoj slovenskega gospodarstva. Povezanost okoljskih, ekonomskih in finančnih ukrepov je namreč edina prava pot izhoda iz sedanje krize.
Koalicijski sporazum je v zadnji verziji vendarle dobil nekaj potrebnih opozoril na izzive svetovne finančne in gospodarske krize. Toda njegove temeljne usmeritve in duh še vedno prevevajo stare politične floskule o umiku politike iz gospodarstva in obljube glede ekonomsko-socialne redistribucije. Gospodarske razmere pa se poslabšujejo hitreje od pričakovanj in napovedi, zato potrebujejo povsem novo arhitekturo politično-ekonomskih odgovorov in ukrepanj ekonomske politike. Vsaj troje je jasno. Z veliko verjetnostjo bomo imeli leta 2009 gospodarsko rast največ okoli dva odstotka in bistveno večji proračunski primanjkljaj. To zahteva skrbno načrtovanje javnofinančnih odhodkov in racionalno vodenje ciljnih reformnih projektov. Hkrati bo vlada morala ponuditi sveženj povsem interventnih ukrepov pri spodbujanju denarnih tokov in pri sanaciji podjetniških mrež in celo panog. Na koncu bo morala najti zaradi iskanja političnega konsenza in pomiritve močnih interesnih skupin jasen odgovor, kakšen kapitalizem si želimo in kakšno socialno državo zmoremo.
Pahorjeva ekipa je zamudila prvi vlak. Koalicijski dogovor ni naravnan na krizne razmere, prvi nastopi gospodarske ministrske ekipe pred parlamentarnimi odbori delujejo relativno razglašeno in nepovezano. Za nameček ni bolje niti na ravni EU. Nabor kratkoročnih ukrepov, ki ga bo objavila evropska komisija, še vedno razume krizo kot izjemo in išče rešitve znotraj pravil pakta za stabilnost. Barroso seje optimizem, Almunia in Verheugen razlagata povsem različne reči, Sarkozy, Merklova, Brown ali pa Junkers pa se igrajo svoje ločene skrivalnice z rešilnimi ekonomskimi paketi. Medtem ECB že posega po gasilskih ukrepih zagotavljanja evrolikvidnosti, v ozadju pa že nastaja nov balon državnih interventnih obljub in se krepi nevarni ekonomski nacionalizem.
Reči so izjemno resne in zahtevajo usklajeno akcijo vlade, BS, socialnih partnerjev in stroke. Ohraniti moramo kreditno aktivnost bank, poskrbeti za prečiščenje proračuna, predvsem pa razbremeniti gospodarstvo in povečati realne dohodke prebivalstva. Mešanico keynesianskega spodbujanja potrošnje mora spremljati razbremenjevanje na ponudbeni strani. Čim hitreje moramo priti do kriterijev za interventno ukrepanje, kdaj reševati banke in kdaj podjetja, kako spodbujati potrošnjo in hkrati zagotoviti solventnost gospodarstva. Krizni menedžment ne sme biti pokritje za brezglavo ukrepanje in moralni hazard državnega pokritja napak menedžerjev ter politikov.
Eklekticizem je prava mera sedanjih ekonomskih ideologij in ekonomskih politik. In morda bomo bližje rešitvi, ko bodo politiki spoznali, da ima samo bog monopol nad izvirnimi ukrepi in da kapitalizem vendarle ni satanovo maslo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.