27. 11. 2008 | Mladina 48 | Kolumna
Kaj pa mi?
Se še kdo spomni, kdaj je bilo Janši najlepše? Ko se je leta 2005 sončil pod reformnim okriljem in so vsi kurili visoka pričakovanja brez jasne razvojne ideologije.
Krizne razmere običajno povsem pomešajo ustaljene institucionalne ureditve in kaotično obnašanje ljudi. Racionalne izbire se umikajo iracionalnim odločitvam, v ospredju so ocene nevarnosti in sposobnosti obvladovanja tveganj, pesimizem in panične reakcije pa so sestavni del skupnega iskanja rešitev in ukrepanja. Prav zaradi tega v teh dneh resne ekonomske institucije nevarno grešijo in politični odločevalci zmedeno eksperimentirajo z reševalnimi ukrepi glede finančne in ekonomske krize. Bistvo kriznega menedžmenta je namreč dobra analiza stanja, kompleksna strategija rešitev, legitimnost odločitev in hitro ter centralizirano ukrepanje. Ekonomskih ukrepov ne moremo uresničiti brez političnega soglasja, ključ za politično legitimnost rešitev pa je sistem vrednot in zaupanje v dane ukrepe.
Fenomenologija sedanje finančne krize je relativno jasna, manj smo doumeli njeno bistvo. Očitno je temeljni problem reševanja visokih financ, medbančnega trga, podjetij in potrošnikov vrnitev medsebojnega zaupanja. To pa ni ekonomski, temveč bolj politični in predvsem moralni problem. Zato pri reševanju krize ne gre za nekakšno tehnično ekonomistično vprašanje. Upoštevati moramo širši trikotnik povezanosti ekonomskih ukrepov, njihove politične legitimnosti in moralne drže. Tudi vrstni red akcij je drugačen. Začenja z utrjevanjem vrednot glede smeri sprememb, nadaljuje z iskanjem političnega konsenza in šele na kraju končamo z naborom ekonomskih ukrepov. Obojega očitno vsi niso prav dobro razumeli. Zato vedno več ponujenih ukrepov vedno manj zaleže in imamo dvojno škodo. Izgubljamo nabor učinkovitih rešitev in legitimnost reševalnih akcij. V presečišču teh zablod tiči temeljni nesporazum glede sedanjih modelov reševanja krize.
Reči so pogosto paradoksalne. Poglejmo tri primere. Sredi decembra bo Evropska komisija sprejela skupno agendo ukrepov glede obvladovanja finančne in ekonomske krize. Med priporočili bo tudi zmanjšanje tedenskega delovnika s 40 na 36 ali celo 32 ur. Toda hkrati bodo na ulicah sindikati protestirali proti sprejetju neke druge evropske direktive, da se lahko v ekonomski konjunkturi delovni tednik podaljša celo na 65 ur. Ta direktiva nima nobene zveze s krizno ekonomsko realnostjo, lomi politični konsenz s sindikati in na koncu razvrednoti kredibilnost novega reševalnega paketa. Podobno zmedo seje v teh dneh pretiran poslovni pesimizem v medijih. Dobra novica iz poslovnega sveta ne obstaja, veljajo samo črnoglede napovedi krize. Če je intervencionizem dovoljen povsod, potem bi lahko poskrbeli za psihološki zasuk tudi v medijskem prostoru. Potrebujemo zavestno politiko do pozitivnih zgodb poslovnih zmagovalcev, ki so krizo premagali z novimi podjetniškimi rešitvami. Krizni menedžment namreč razumemo kot učinkovito vodenje sprememb. Za globalni svet in posamezne vlade, banke, podjetja in potrošnike je najpomembnejše, kako reševalne ekonomske ukrepe povezati s prestrukturiranjem gospodarstva. Podpiramo spremembe, ki rešujejo hkrati biznis, ekološko prestrukturiranje in socialno pravičnejši razvoj. Nobene reševalne akcije torej, če ne premaguje problemov trajnostnega razvoja. Razlog je preprost. Naslednje takšne krize brez teh sprememb najverjetneje ne bomo preživeli.
Kaj to pomeni za nas? Vlada je imenovala krizni odbor ministrov in začeli bodo delovati posvetovalni sveti in razne komisije. Vsi bodo iskali nabor ekonomskih ukrepov in bilo bi napačno, če bi pri tem pozabili na zgornja opozorila. Če želimo uspeti z reševalnim paketom, potrebujemo najprej ideologijo sprememb, sistem vrednot, ki poganja politični konsenz in omogoča potrebno zaupanje v ekonomske ukrepe. Prvi korak na tej poti je jasna opredelitev, kakšen kapitalizem želimo razviti. V Strategiji razvoja Slovenije (SRS, 2006-2013) je opredeljena vizija novega modela družbenega razvoja, toda niti Janša niti tedanja reformna skupina se ni sklicevala nanjo. Stavili so na reformne ekonomske ukrepe in izgubili bitko s političnimi interesnimi skupinami, na kraju se je vrednostno razklala celotna reforma. Se še kdo spomni, kdaj je bilo Janši najlepše? Ko se je leta 2005 sončil pod reformnim okriljem in ko so vsi kurili visoka reformna pričakovanja brez jasne razvojne ideologije. Pahor bo morda preizkušal svojo srečo v kriznih razmerah na enak način, morda celo z delom istih akterjev, toda epilog bo preverjeno isti. Pahor bo v drugačnih okoliščinah še vedno nesrečni Janša.
Kapitalizmov je seveda veliko in imajo različne nacionalne in regionalne lastnosti. Sedanja opredelite v SRS stavi na povezanost evropskih izhodišč liberalnega gospodarstva in socialne partnerske države, ki ustreza našim razvojnim sposobnostim in vrednotam. Levosredinske vlade so se v devetdesetih sklicevale na deležniški (»stakeholder«) kapitalizem, na nekakšno »tretjo pot« med dvema razvojnima alternativama, na kapitalizem s »človeškim obrazom«. Prvi povojni model mešanega tržnega gospodarstva in države blaginje stavi na keynesianski kompromis med trgom in državnim intervencionizmom. Sredi sedemdesetih ni bil sposoben odgovoriti na krizo. »Druga pot« je zato stavila na tržni fundamentalizem, neoliberalni »washingtonski konsenz« privatizacije, deregulacije in globalne financializacije. Epilog je stopnjevanje kriz v zadnjem desetletju in zlom neoliberalne ideologije v sedanji krizi. »Tretja pot« je bila v bistvu šibko iskanje »srednje poti« med obema modeloma, manj pa je pomenilo njuno pravo alternativo. Levica je iskala nekakšno »leseno železo«, stavila je na človekove pravice in enake možnosti, dejansko pa je končala v neoliberalni pasti dereguliranega kapitalizma. Projekt je politično propadel in z njim tudi glavni akterji, Clinton, Blair in Schröder.
Američani imajo sedaj Obamo, mi pa Pahorja, vsi se ukvarjamo s krizo in iščemo nove odgovore. Še največ razvojnega potenciala ima v kriznih razmerah deležniški kapitalizem. Zahteva namreč sodelovanje in soodgovornost, gradi na mrežah in ne na hierarhični centralizaciji, zahteva substancialno (vrednostno) spremembo biznisa, države in družbe. Pahorjevi morajo iskati »četrto pot«, če ne, bodo izgubljeni, in staviti na ideologijo novega kapitalizma, da se ne utopijo v močvirjih stare socializacije trga ter podjetij.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.