4. 12. 2008 | Mladina 49 | Kolumna
Podeljevanje časti
Univerzitetni lavreati, politiki, menedžerji in delavci
© Tomaž Lavrič
Ljubljanska univerza (LU) je praznovala 89-letnico in ob tem sklicala slavnostno sejo senata univerze. Osrednji govornik pa ni bil kdo izmed članov senata, ampak eden izmed gostov - premier Borut Pahor. Vendar pa predsednik vlade ni govoril o zgodovini univerze, temveč si je vzel prostor in čas, da je v palači univerze namesto v vladni palači pripovedoval o bodoči politiki vlade do plačne reforme, pri čemer pa kajpak ni pozabil poudariti, kako se zavzema za avtonomijo univerze. Čista ironija pojma avtonomija, če univerza odstopi svoj praznik politiku za politični govor!
Glavna vsebina seje je bila sicer podelitev častnih doktoratov, ki sta ju prejela pisatelj Boris Pahor in nekdanji predsednik francoskega ustavnega sodišča Robert Badinter. Slavljenca sta bila bolj marginalni figuri, posnetek nacionalke je od dveh minut namenil lavreatu Pahorju vsega deset sekund. Po dogodku je bilo najbolj domiselno vprašanje novinarke, ki je Pahorja vprašala, zakaj misli, da je prejel častni doktorat? Odlično vprašanje, ki pa je bilo zastavljeno napačnemu.
Kaj je vodilo vrh LU, da mu je prav letos podelil ta doktorat? Zakaj mu ga ni leta 1974? V tem letu je namreč Pahor skupaj z Alojzom Rebulo v reviji »Zaliv« objavil zgodovinski tekst: intervju z Edvardom Kocbekom, v katerem je ustanovitelj OF prvi na Slovenskem javno spregovoril o množičnem poboju ujetih domobrancev. Epohalni dogodek, ki je končal zaroto molka, ki je trideset let tajila in skrivala največji pomor v sodobni zgodovini Slovencev. Za izjemni intelektualni pogum bi Pahor tistega leta zaslužil najvišjo čast alme mater. Noam Chomsky, eden njenih sodobnih častnih doktorjev, posebej izpostavlja odgovornost intelektualcev. A ne v običajnem času tolerance in razcveta svoboščin, temveč v obdobju enoumja, ko so intelektualci edini, ki premorejo razumski uvid, s katerim lahko svojim sodržavljanom predstavijo zakrite in zabrisane resnice časa, o katerih ni zaželeno ali dovoljeno misliti. In prav Boris Pahor uteleša ta tip intelektualca. Zakaj ga senatorji LU niso že v drugi polovici sedemdesetih postavili kot zgled doslednega misleca?
Tudi takrat je namreč LU podeljevala častne doktorate, vendar nagrajencem drugačne vrste: predsedniku države in zveze komunistov Titu in njegovima partijskima tovarišema Edvardu Kardelju in Sergeju Kraigherju, skratka trem politikom, od katerih nihče ni niti diplomiral. V Kocbekovem letu (1975) je sicer častni doktor prejela politična aktivistka Vida Tomšič.
To so bila leta, ko je LU razprodajala svoj ugled s pritlehno servilnostjo politiki. Kar je v veliki meri počela prav z inflatornim podeljevanjem častnih doktoratov. LU je od ustanovitve 1919 do 1941 podelila vsega štiri; tedanji rektor Matija Slavič je ob podelitvi naziva Ivanu Hribarju februarja 1941 dejal: »Naša Alma mater je na glasu, da je stroga, da terja na izpitih od kandidatov natančno in temeljito znanje. Nič manj ni stroga naša univerza pri podelitvi najvišjega vseučiliščnega odlikovanja, saj je podelila v prvih dveh desetletjih samo tri častne doktorate.«
Sodobna LU resda ne podeljuje častne doktorate politikom, vendar pa jih zdaj podeljuje po tekočem traku. Še več, veliko večji dogodek je postala podelitev častnih kot rednih doktoratov!!!
Častni doktorati so dobili funkcijo medijske promocije LU. Kako drugače si pojasniti, da je bil pred leti nagrajenec tudi Chomsky? Ta ameriški intelektualec je napisal desetine del, v katerih analizira zlorabo korporacij, ki prav prek svojih medijev izvajajo manipulacijo javnega mnenja. Toda ne pomnimo, da bi kdo iz vrha LU kdaj objavil chomskijanski članek, v katerem bi izpostavil fatalno vlogo v konstrukciji slovenske mentalitete, ki jo ima »Pivovarna Laško« prek svojega usmerjanja pisanja osrednjega časnika »Delo«.
Daleč od vrha znanosti, vendar z izjemnim nabojem radovednosti v Ljubljani že 39 let deluje »Astronavtsko raketarski klub Vladimir M. Komarov«. Klub je dal na področju raketnega modelarstva vrsto državnih, evropskih in svetovnih prvakov, člana kluba sta napisala prvo knjigo, ki je izšla v državi Sloveniji, člani kluba so na svetovnem prvenstvu v ZDA osvojili prve medalje za novo državo Slovenijo, na Prešernov dan pred skoraj četrt stoletja pa je po njihovi zaslugi v sovjetski vesoljski ladji v vesolje poletel prvi slovenski predmet - značka z znakom kluba. Svetovno slavni ameriški astronavt in fizik slovenskega rodu dr. Ronald Sega, ki je pred leti obiskal ljubljanske astronavtike in raketarje, je klub odlikoval s plaketo »Nase«, sam pa je postal častni član kluba.
Simpatični klub, ki združuje skupino Ljubljančanov, ki svojo energijo usmerjajo v raketarstvo. Mu je morebiti ljubljanski župan podelil častno priznanje mesta Ljubljane zaradi izjemne pozitivne in ustvarjalne energije kot prototipu klubov, ki bi združevali meščane v skupnih zanimanjih? Nasprotno, župan Zoran Janković je ukinil drobna sredstva, ki jih je pred tem mesto namenjalo »Mestni zvezi za tehnično kulturo«, tako da društvo mestni občini ni več zmoglo plačevati najemnine za klubsko sobico na Brilejevi, ki jim jo je po tržni ceni oddajal prav mestni župan!
Drugačno, prav zgodovinsko potezo pa so povlekli nadzorniki podjetja »Peko«, ko so objavili razpis za predsednika uprave. Značilnost sodobne Slovenije je odsotnost demokracije v podjetništvu. Skupine lastnikov in nadzornikov se v tajnosti, tako rekoč po modelu rokovnjaške združbe snidejo ter nato sklenejo, koga iz svojih krogov bodo postavili za prvega menedžerja podjetja. »Peko« je nakazal drugo pot, zakaj na njegov javni razpis se je prijavilo kar 20 potencialnih direktorjev. Si predstavljate to slovensko anomalijo, ko bi pred leti »Istrabenz« za mesto prvega direktorja objavil javni natečaj, na katerega bi se prijavilo 100 idej in strategij polnih podjetnikov? Skratka, med zaposlenimi velja zakon tekme med najboljšimi kadri, samo med direktorji vlada garnitura nezamenljivih korifej.
Zato je zdaj zgodovinski trenutek za sindikalne voditelje. Dušan Semolič je začel sramežljivo poudarjati, da slovenski menedžerji v velikem obsegu poznajo samo eno strategijo za krizna obdobja: odpuščanje delavcev in zniževanje delavskih plač in bonitetet, medtem ko redukcij pri sebi, kaj šele svojih odstopov ne poznajo. Toda vodja največjega sindikata je storil epohalni korak, ko je naposled ugotovil, da je za položaj slovenskih delavcev usoden mizerni položaj tujih delavcev. Če podjetniki zaposlujejo tujce za bagatelne plače, jih namečejo v sobice, kjer se gnetejo kot živina na farmah, je to vendar tema, ki zadeva tudi slovenske sindikate. S takim dumpinškim pristopom podjetniki posledično nižajo plače tudi slovenskim iskalcem dela. Sindikalni voditelj Semolič se je hvala bogu spomnil na racionalni nauk marksizma. Stari Marx je imel prav: slovenski in makedonski zidar sta si razredno bližja kot slovenski zidar in slovenski gradbeni tajkun. In sindikat je navsezadnje edini, ki se lahko poleg mezdnih bojev bori tudi za nekaj dostojanstva in časti delavcev.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.