18. 12. 2008 | Mladina 51 | Kolumna
Demokracija stolpnic
Od pozabljenih obljub in vaških uporov do ljubljanske anemije
© Tomaž Lavrič
Iz tedna v teden nova vlada menjava nadzorne svete in napoveduje nadaljnje zamenjave uprav podjetij v državni lasti. Celo če podjetje posluje dobro, kot denimo Petrol, to ni več ovira za takojšnje odstavitve. Najbolj neumno se mora počutiti poslanec stranke Zares Franco Juri, ki je že dan po volitvah napovedal menjave v velikih podjetjih, toda po medijskem začudenju se je oglasil premier Borut Pahor in zavrnil jastreba iz koalicije. S čimer je še utrdil imidž tolerantnega premiera, ki se ne bo polastil volilnega plena. Toda dobra dva meseca zatem Pahorjeva ekipa počne točno to, kar je nekoč napovedal Juri. Samo da je on dobil pedigre političnega jastreba, Pahor pa se kiti z likom zmerneža. Kaj ne bi, ko pa je poprej teatralično posinovil Dimitrija Rupla.
Tokrat parlamentarne stranke v en glas nasprotujejo brezpogojnemu hrvaškemu približevanju EU. Predsednik vlade govori odločno, a obenem spravljivo, saj je za naslednji teden napovedal, da bi se rad sestal s hrvaškim premierom Ivom Sanadarjem. Ta je nad to ponudbo v smehu pobesnel. Cinizem, z antagonistom se sestaneš, preden mu prižgeš rdečo luč, ali pa čez odmaknjeni čas, ko se prve strasti pomirijo. Da ga povabiš takoj po knock downu, to je gesta vladarjevega norčevanja.
Pahorju sicer uspeva, da svoj lik gradi tako, ne da bi javnost opazila, kako danes zanika to, kar je govoril včeraj. Ob njegovi ministrski ekipi se pravzaprav nihče ni čudil izbiri ministrov iz SD. Na zadnjem volilnem soočenju parlamentarnih strank na TV SLO se mu je pripetil black-out, ko se sredi govora kot po freudovskem simptomu ni več mogel spomniti ministrskih kandidatov iz svoje stranke. Imel je srečo, da ga je iz moreče zadrege molka rešila voditeljica, ko mu je zastavila novo vprašanje. V večernih »Odmevih« smo potem komentatorji poantirali ta njegov hendikep, ki pa seveda ni odvrnil volivcev. A zdaj vseeno velja pobrskati po arhivu, katere kandidate je Pahor naštel kot najmočnejše adute socialdemokratov. To so bili Mitja Gaspari, Bojan Bugarič, Mitja Rotovnik, Vlasta Nussdorfer in Robert Ličen. Od petih je danes minister samo eden. Besede Boruta Pahorja držijo samo 20-odstotno!!!!!!
Med njegovimi partnerji je ta teden v zagati stranka Zares. Šef parlamentarnega odbora Ivo Vajgl je gostoval v Beogradu, kjer se je srečal s predsednikom odbora srbske skupščine za zunanjo politiko Dragoljubom Mičunovićem, kot vsebino pogovora pa so mediji navedli, da je Vajgl obljubil rešitev statusa izbrisanih in izplačilo odškodnin. Ko SNS in SDS zahtevata njegov odstop, ga brani Zares, da je bil v Beogradu samo na zasebnem obisku, da ni predstavljal slovenskega parlamenta!?!?!?!?????
Ta Vajglova gesta je predvsem nedržavniška, saj o zadevi pripoveduje v drugih državah, ne da bi jo poprej rešili v Sloveniji. Vlada bi sicer zaključila agonijo izbrisanih, a hkrati opoziciji zatrjuje, da jim ne misli samoumevno podeliti odškodnin. In kaj bo rezultat? - Dolga leta sodnih sporov, ki jih bo sprožilo 10.000 oškodovancev. Medtem pa slovenski sodniki stavkajo, sodni zaostanki naraščajo in pričakovati je nov kolaps reševanja sodnih sporov v razumnem roku. Čas za odškodnine je v resnici najmanj idealen, toda od razumne vlade bi pričakovali, da bi z izbrisanimi začela pogajanja o višini zmerne odškodnine, s čimer bi celotno zadevo spravila ad acta. Ob tem bi kakopak do neba poskočili denacionaliziranci, ki se že več kot dve desetletji pravdajo ad infinitum. Načelna rešitev bi pomenila ugoditev obema skupinama, toda Pahorjeva koalicija poprave krivic ne postavlja kot politični program.
V času, ko Pahorjeva vlada napoveduje ukrepe nacionalne odrešitve, so številni državljani ugotovili, da je zanje usodno, če usodo prepustijo v roke oblasti. Veliko podjetje ELES se je pred časom odločilo, da spelje skozi kraj Renče nov daljnovod, in to na najenostavnejši način, po visokih daljnovodih. Domačini, ki so medtem opazili, da skozi velika mesta ne vlečejo več nadzemnih daljnovodov, so bili začudeni nad tretmajem državnega podjetja, ki jih jemlje kot manjvredno kolonijo. Organizirali so vaške straže in s telesi zastavili pot buldožerjem. Zdaj je presenetil okoljski minister Karl Erjavec, ki je vzel obrambo okolja zares in jih podprl. In glej čudo: doslej neizprosni ELES je napovedal, da jim bo ustregel in bo električne kable vkopal v zemljo.
Medtem pa v Zagorju cementarna Lafarge vsakodnevno izpušča žive oblačke iz svoje tovarne, za katere kajpak trdi, da so zdravju neškodljivi. Skupine domačinov so se tokrat naveličale. Če ne drugega, so opazile, da ne v Ljubljani ne v Celju takšnih tovarn nimajo, da se jih torej velika mesta izogibajo. Zahtevajo neodvisni in permanentni monitoring ter odškodnino, ker bivajo v devastiranem okolju. Ker so državni inšpektorji ponavadi razumevajoči do polucije, prebivalcem preostane samo, da se samoorganizirajo in zahtevajo svoje ustavne pravice do zdravega okolja.
Vaščani na Primorskem in v Zagorju so torej ugotovili, da morajo ustanoviti civilne iniciative, če si želijo izboriti pravico, da soodločajo o bivanju v svojih vasicah, Ljubljančani pa ostajajo pišmeuhovski.
Zadnjič so sicer slavili, ko Jankovićevi glasovalni mašini v mestnem svetu ni uspelo potrditi gradnje treh orjaških stolpnic na zelenici v Dravljah. Prizor je bil resda impozanten: sejo so družno obstruirali svetniki SDS, SD, LDS, Zeleni in NSi. Stranke, ki še nikoli niso sestavljale koalicije, so se enoglasno postavile po robu Jankovićevemu diktatu. A uspelo jim ni zaradi njihove enotnosti, temveč zaradi banalnega dejstva, ker je Listi Zorana Jankovića umanjkal en svetnik, tako da ni dosegla kvoruma.
Pirova zmaga le do naslednje seje. Toda fenomen vladavine župana Jankovića je posledica njegovega glasovalnega stroja. Tako podžupan in arhitekt Koželj na seji odbora zagovarja kompromisno stališče, na mestni seji pa glasuje po nareku svojega šefa. Pod Jankovićem vsi njegovi podložniki izgubijo individualnost. Celo košarkarski enfant terrible Peter Vilfan ubogljivo dviga roko, protagonist uporniškega punka in profesor sociologije Gregor Tomc je zdaj podpornik gradbenega lobija, toda stvar je še bolj dramatična. Druga najmočnejša vladajoča stranka Zares ima na Jankovićevi listi poslanca Andreja Rusa, njen ljubljanski odbor vodi j-listaš Roman Jakič, med j-listaši je tudi zaresovec Peter Božič.
Zadeva je dejansko zelo transparentna: avtoritarno politiko župana, ki sistematično zavrača vse ugovore in protipobude meščanov, brezpogojno podpira Zares!!!!!!!!!!!!! In v Ljubljani iz dneva v dan padajo nove žrtve: v zaščiteni park Tivoli je dal mestni glavar postaviti adrenalinski park. Po običajnem ključu brez javne razprave, kjer bi meščane poprej povprašal, kaj menijo o dani lokaciji.
Iz Ljubljane so zato videti Renče in zagorske vasice kot kraji vladavine ljudske iniciative.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.