18. 12. 2008 | Mladina 51 | Kolumna
Priložnost še ni rešitev
Reševanje kapitalizma se začenja s klasičnimi orodji socializma, birokratskimi plani reševalnih ukrepov in velikim državnim intervencionizmom
Finančna in ekonomska kriza sta izpodbili zaupanje v prevladujočo obliko sodobnega kapitalizma v centru svetovnega kapitalizma. Gre za nekakšno mešanico idealizirane podobe »laissez-faire« kapitalizma, washingtonskega konsenza na globalni ravni in vzdržne socialne države. Namesto triumfa globalnega kapitalizma, ki je po letu 1989 oznanjal »konec zgodovine«, ker smo sedaj vsi postali »kapitalisti«, dvajset let pozneje doživljamo globalno krizo tega sistema. Obrat je navidezno popoln. Reševanje kapitalizma se začenja s klasičnimi orodji socializma, birokratskimi plani reševalnih ukrepov in velikim državnim intervencionizmom. Nosilci tržne ekonomije se zatekajo k politikom, ti pa se na koncu sklicujejo na moralna načela zaupanja. Izguba vere v moč kapitalizma je ponovno naplavila pozabljenega Marxa in z njim idejo, da bi politična levica v globalnem kriznem kaosu lahko svetu ponudila boljše rešitve. Toda priložnost še ni rešitev in nihče se do sedaj ne sklicuje nanjo. Tudi Pahorjev venček levosredinskih strank znotraj teh koordinat na lokalni ravni deluje izgubljeno in zapravlja začetni politični kapital. Če ne zna ravnati z njim, bo še toliko težje z ekonomskim in simbolnim.
Ali torej sedanja finančna in ekonomska kriza dejansko ogrožata kapitalistični sistem, ki je konec XX. stoletja dokazoval, da nima prave zgodovinske alternative? Kapitalizem »prostega trga« je stara ideologija, povezana z idejami svobode in napredka. »Laissez-faire« kapitalizem temelji na prevladujoči zasebni lastnini, prosti konkurenci na trgu in omejeni državi, ki brani mir, zagotavlja legalnost institucij in temeljne svoboščine državljanov. Takšen ideal, podobno kot socializem, dejansko nikoli ni obstajal in vsa prizadevanja, da bi ga praktično uresničili, so se kot sedaj končali neuspešno. Politično bolj pragmatičen je bil »washingtonski konsenz« na začetku devetdesetih let. Združeval naj bi temeljne interese ameriške administracije, SB in MDDS ter globalnih korporacij pri globalizaciji kapitalizma na svetovni ravni. Strategija svobodnega trga se tukaj razširi na mednarodno trgovino, privatizacijo socialne države in deregulacijo globalnih financ. Konsenz glede širitve kapitalskih trgov in radikalno odpiranje finančnih tokov sta pospeševala kratkoročno gospodarsko rast, toda hkrati so se širila slaba posojila in napačne investicije. Liberalni in finančni kapitalizem sta trčila ob svoje meje.
Marx se zdi v teh razmerah ponovno aktualen, še zlasti njegove teze o inherentnih notranjih protislovjih, nestabilnosti in krizah kapitalizma. Toda z Marxovim abstraktnim modelom kapitalizma in teorijo vrednosti ne moremo pojasniti sedanje fenomenologije krize, ki je izrazito finančne narave, zato nam o spekulativni naravi kapitala in finančni krizi več povesta kasnejša ekonomista Kalecki ali pa Minski. Marx je namreč podcenil naravo in moč financ, čeprav je opozoril na protislovno vlogo denarja. Kreditni sistem zgolj pospešuje krizo, ni pa njen temeljni vzrok. Še več, kreditni sistem je zanj, skupaj z delavskimi tovarnami, delniškimi družbami in tehničnim napredkom, nekakšna »prebojna točka«, ki kaže na evolutivni razvoj in preživetje kapitalizma. Z razvojem finančnega kapitalizma je produktivnost rasla, z njo pa mezde in tudi socialna varnost. Kapitalizem se ni zlomil zaradi svojega neuspeha, temveč se je spremenil zaradi svoje uspešnosti, kot je trdil Schumpeter. In tu je imel bolj prav kot Marx. Razvoj kapitalizma, njegova »kreativna destrukcija«, počiva na izjemni vlogi podjetniškega znanja, ki ga nagrajuje trg in spodbuja konkurenca. Toda včasih ta »živalski« podjetniški duh ni dovolj, ker v kriznih razmerah tudi pri cenenem denarju zasebni investitorji ne želijo investirati. In tu se začenja Keynesova zgodba. Ker trgi ne morejo v recesiji in krizi zagotoviti niti ravnotežja, stabilnosti in razvoja, posega država. Keynes je danes v ospredju in celoten potek reševanja sedanje globalne krize potrjuje njegova priporočila. Fiskalna država postaja, ko je zaradi finančne nestabilnosti ohromljena monetarna politika, rešitelj sistema v skrajni sili. In to ima tudi širši socialni vidik. Toda sveta trojica Marx-Schumpeter in Keynes niso zadnje sporočilo. Četrti evangelij pripada Hayeku kot njihovemu idejnemu nasprotniku. Toda Hayekova opozorila velja jemati skrajno resno. Trg je še vedno nenadomestljiv informacijski stroj, zato državni intervencionizem ne more biti panaceja za rešitev kapitalizma. Nekakšni »New Deal« doma, »Fair Deal« na tujem ali pa levičarski »New Frontier« ne rešujejo prežvečenih zagat socialističnih planerjev in tveganj socialnega inženiringa. Končajo v birokratizaciji trgov in nekakšni Hilferdingovi piramidi svetovnega državnega kapitalizma.
Kdorkoli se bo lotil politične prevetritve sedanje ekonomske krize, ne more mimo velike in protislovne naveze Marx-Schumpeter-Keynes in Hayek. Sedanji kapitalizem nima alternative niti v socializmu niti v sedanji obliki neoliberalnega ali pa reguliranega kapitalizma. Svetovna levica je v velikem precepu. Ekonomska kriza jo politično rine v ospredje, sama pa ne pozna odrešujočih rešitev. Stara formula »tretje poti« je neuspešno združevala levo ideologijo socialne države z neoliberalno logiko trga. Pri tem je izgubila levo identiteto in hkrati zavozila desne rešitve. Danes vemo, da se država v velikem institucionalnem ciklu vrača, toda ne more preživeti v stari obleki regulativne in socialne države. Namesto horizontalne tržne naveze in vertikalne politične hierarhije potrebujemo novo mrežno rešitev. Toda reformo institucij je treba obrniti na glavo. Začeti moramo z novimi vrednotami, sledi ji nova politika in na koncu je šele ekonomska prerazdelitev odgovornosti med državo in podjetji.
Slovenska levica je dobila politični mandat za spremembe, toda njene reševalne akcije nimajo skupnega ideološkega imenovalca. Pahorjevo mostiščenje deluje kot politični anahronizem, za njim ni ekonomske ideologije, v ospredju so pragmatični ukrepi in vsakdanja ministrska nečimrnost. Kot v Nušićevih časih. Toda cement vseh sprememb je zaupanje in pot do njega tlakuje nova ideologija liberalne socialne države in demokratskega kapitalizma. Če nočemo »tretje poti«, povejmo, kaj je prva in prava pot.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.