23. 12. 2008 | Mladina 52 | Kolumna
Nepozabni iz leta 2008
Antologija politike
Prilastitev proslave - uspešna: Ljubljanska univerza je praznovala 89-letnico in ob tem sklicala slavnostno sejo senata univerze. Osrednji govornik pa ni bil kateri izmed članov senata, ampak gost: premier Borut Pahor. Vendar predsednik vlade ni govoril o zgodovini univerze, vzel si je prostor in čas, da je pripovedoval o bodoči politiki vlade do plačne reforme. Nominalno je bila sicer glavna vsebina podelitev častnega doktorata, ki ga je prejel pisatelj Boris Pahor. A slavljenec je bil le marginalna figura; teve posnetek nacionalke je od dveh minut namenil lavreatu Borisu Pahorju vsega deset sekund.
Prilastitev proslave - neuspešna: Premier Janez Janša je doživel prigodo, ki bi jo najraje pozabil: v Brežicah ga je na slavju ob sprejemu šampiona Kozmusa del gledalcev izžvižgal. Janša ni razumel, da regionalizacija Slovenije ne pomeni le razdelitve države na pokrajine, ampak tudi to, da je lokalno slavje predvsem krajevni spektakel za domačine, med katerim se veselijo svoje športne premoči nad centralno Ljubljano.
Zloraba proslave: Proslavo v spomin žrtvam fašizma v taborišču pod Ljubeljem je za politični govor izrabil tržiški župan. Borut Sajovic (LDS) se je od teme koncentracijskih taborišč obrnil h kritiki Janševe vlade, kar je sicer deplasirano, če naj bo ta spominski dan združevalen za slovenske državljane. Toda to je le malenkost v primerjavi z besedami, s katerimi je vlado obtožil, da ima denar za prekopavanje kosti, ne pa za obnovo spomenikov. Tu ni problem kritiziranje vlade, temveč sramotilni odnos do žrtev komunističnega nasilja. Ljudi, ki so bili brezpravno pobiti in zagrebeni neznano kod, teh ljudi v obliki njihovih kosti ni vredno in dostojno izkopati in položiti v grobove!???
Kultura samouničevanja: V Mariboru pol leta niso igrali prvoligaških nogometnih tekem, ker so obnavljali stari stadion. Ko so zgradili imenitni objekt, se je na slavnostni otvoritvi zbrala številna publika, toda namesto da bi se gledalci prepustili blagodejni evforiji zmage, so pobesnele navijaške skupine polomile in iztrgale 50 novih stolov!??????? Da bi publika, ki bo obiskala premierno predstavo v novi ljubljanski Operi, po operni predstavi z žepnimi nožki in damskimi škarjicami začela cefrati in šniclati fotelje in lože? Resda je nogometna publika drugačna od operne, toda da se vedejo domači navijači do lastnega stadiona kot do svojega največjega sovražnika? Z malo sreče bi prišli v zgodovino kot drhal, ki je svoj novi tempelj zažgala že na dan odprtja. In kaj je storil župan Kangler? Je pozval policijo, naj izsledi nogometne vandale? Nak, sestal se je z izgredniki in javnosti sporočil: mediji pretiravajo glede škode, uničenih je bilo vsega 20 stolov, Viole pa so obljubili, da bodo v prihodnosti obzirnejši.
Kameleon leta: Aurelio Juri je pred parlamentarnimi volitvami opustil poslansko kandidaturo na listi SD, slekel strankarsko uniformo in kot nepolitični predstavnik civilne družbe kandidiral za poslanca italijanske narodnosti. A že hip po porazu se je preoblekel nazaj v politika SD in ostro napadel svojega predsednika zaradi srečanja z Jelinčičem, potem pa zasedel njegovo mesto socialdemokratskega poslanca evropskega parlamenta.
Stari Mag je postal novi Reporter: Peticija 572 je opozarjala na poskus nekdanje vlade, da bi pridobila vpliv na delo medijev. A udarilo je drugod: ker prvi mož Pivovarne Laško Boško Šrot ni bil zadovoljen z avtonomno politiko tednika Mag, je prek nadzornikov odstavil celotno uredniško ekipo in namesto nje postavil sebi všečne novinarje. Najbolj grob poseg lastnikov v svobodo medijev v postkomunistični zgodovini Slovenije pa ni doživel nasprotovanja peticije 573. Odstavljena skupina okoli Silvestra Šurle je najprej nekaj mesecev nastopala kot žrtev, a nato izpeljala zgledno konstruktivno dejanje: s somišljeniki je ustanovila nov tednik: Reporter, ki je popolnoma zasenčil novi Mag.
Tuji maliki - od daleč: Fenomen Baracka Obame daleč presega ameriško politiko. Priznam, nikoli nisem razumel, zakaj na Slovenskem vedno vžgejo paraglasovanja, na katerih se slovenski državljani tako vneto odločajo, koga bi izvolili za ameriškega predsednika; zadnjič so tako skoraj enoglasno podelili svoj glas Obami.
Nacionalki smo tokrat lahko hvaležni, da nam je postregla s posnetkom palestinskega staroste, ki je novega ameriškega predsednika ocenil ledeno hladno: Clinton, Bush, Obama, za nas so vsi enaki, vsi bodo podpirali le židovsko državo. Starec pred šotorom govori modro izkustveno, moderni in šolani Slovenci ter Evropejci pa v Obami vidijo prihod novega mesije, pod katerim bo svet spet cvetel v prosperiteti.
Tuji maliki - pri nas doma: V Slovenijo je prišla na obisk britanska kraljica Elizabeta II., ki je za javnost prebrala nekaj trivialnih stavkov, brez ene pomenljive povedi. A glej čudo: nad to brezbrižnostjo je bila slovenska nomenklatura očarana. Povabljenci, ki so sedeli v isti sobi z njeno prevzvišenostjo, ne da bi bili deležni pogleda ali besede, so bili že v sedmih nebesih. Še osupljivejšo servilnost so pokazali veliki mediji. Televizijski dnevniki so zaradi obiska kraljevega para suspendirali prvih 15 minut dnevnika in ga natlačili z zgodbami o klobučkih, barvah oblekic in frakih ter z vso spoštljivostjo na novo vpeljali besedo poklek. Resni novinarji, ki so nekoč poročali o zlomu komunizma v baltskih državah, so bili prisiljeni opisovati kraljevo povorko.
Popolna maškarada zaradi obiska gospe, ki v življenju ni naredila nič, razen da se je rodila v kraljevi družini. Edini, ki je ohranil nekaj dignitete, je bil starosta France Bučar, ko je na novinarsko vprašanje, ali si je omislil posebno obleko za sprejem, odbrundal: kje neki, sem v obleki, v kateri sem razglasil slovensko državno neodvisnost!
Vladar Ljubljane: Ljubljanski župan Zoran Janković, ki je na volitvah dosegel najvišjo zmago in meščanom obljubil desetino novih projektov, vlada kot brezobzirni rušitelj starega. S svetniško večino zavrača vsa nasprotovanja svojim načrtom in tako z buldožerji melje vrtičkarske predele, blagoslavlja rušenje avstro-ogrskega pomnika Kolizeja, daje meščanom na zelenice postavljati visoke stolpnice, zaščiteni sprehajalni park Tivoli prepušča adrenalinskemu parku, ukinil je mestno pomoč znamenitemu Botaničnemu vrtu, izdal nalog za izselitev Šentjakobskega gledališča, vsak dan spreminja trase mestnih avtobusov, da potniki več ne vedo, kam jih bo jutri avtobus pripeljal, grozi z zaprtjem najpriljubljenejšega kraja v središču mesta, kot je Plečnikova tržnica, da bo pod njo zgradil podzemne garaže. In kdaj se bodo prebudili meščani? - Ko bo na mestu predvidene nove avtobusne in železniške postaje stal samo poslovni kompleks razvpitega podjetja Trigranit?
Car Danilo: Pokojni predsednik Janez Drnovšek si je brunarico na Brdu preuredil v bivalni predsedniški objekt, iz krogov njegovega naslednika pa je prišla zahteva po predsedniški palači že v prvem letu predsedovanja. Predsednik Danilo Türk je postavil rekord: letalski polet za kratko razdaljo do Sarajeva je proračun stal nekaj manj kot sto tisoč evrov. Dosežek, s katerim se ne morejo pohvaliti niti sodobni ruski milijarderji!
Nateg leta: Več kot leto so se mediji čudili fenomenu Danijela Rakovič. Gospa dela kot navadna borzna uslužbenka, a se je uvrstila na četrto mesto med najbogatejšimi Slovenci. Lastnica Kolonela je prek povezanih družb imela v lasti največji del Pivovarne Laško. Potem pa se je naenkrat izkazalo, da je le slamnata lastnica, za katero se je vseskozi skrival Boško Šrot. Pivovarniški baron ob razkritju ni niti trepnil, kaj šele, da bi zaradi sramu zajecljal pred mikrofoni.
Mož beseda: V intervjuju za Sobotno prilogo Dela je isti Boško Šrot zatrdil: »Nikoli se nismo vmešavali v uredniško politiko. Dela ne potrebujemo za to, da bo o nas lepo pisalo. V nasprotju s politiko ne živimo od lepega videza, ampak od števila prodanih steklenic piva. Tako nas tudi pri Delu zanima zgolj poslovni rezultat.« S čim lahko to jamčite? »Dajem javno zavezo, da Dela ne bom zlorabljal za svoje zasebne potrebe ali za potrebe skupine Pivovarna Laško.«
Javnost je ostala indiferentna, zardel je le časopisni papir.
Največja žrtev represije: Ko je policija ugotovila, da se je Boštjan Penko na skrivaj sestajal z Ivanom Zidarjem, je v bliskoviti akciji oba vklenila in odpeljala na policijsko postajo. Največji možni šok: javni tožilec se druži s preiskovancem kaznivih dejanj, ki ga že mesece obravnavata tožilstvo in policija!???? Če kdaj, potem bo policija ja ukrepala v takih okoliščinah. Toda mediji in pravne korifeje so zadevo obrnili na glavo: ker so policisti Penku nataknili boleče zatezne lisice, je naenkrat on postal vzorčni primer kršenja človekovih pravic.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.