Pohod skromnosti
Novi kurzi politike
© Tomaž Lavrič
Leto se je začelo z varčevanjem. Vladajoči politiki že tekmujejo, kdo bo skromnejši. Premier Borut Pahor si sam kupuje sadje, ki ga poje med službenim časom, župan Zoran Janković sam kida sneg pred hišo, medtem ko je doslej razsipni predsednik Danilo Türk doživel pravo razsvetljenje, saj je napovedal, da bo potratne uradne obiske tujih dežel skrčil na minimum.
Predsednik vlade je pri tem postal že tragični junak. Potem ko je sklenil ministrom in sebi znižati plačo, so ga iz zakonodajne službe opozorili, da za ministre ni ovir, da pa ima on zvezane roke. Če bi posegel v svojo plačo, bi namreč grobo kršil zakon, ker je njegov osebni dohodek zakonsko določen. In zdaj ljudstvo z njim trpi in trepeta, ali mu bo uspelo najti način, da si zniža plačo, ne da bi hkrati kršil zakon.
Še malo pa bo celotna nomenklatura prestopila v red bosonogih avguštincev. Privid, ki postaja resničnost? Nak, bolj komedija za ljudstvo.
Kaj si je misliti o premieru, ki bombastično razglasi, da bo vladni ekipi oklestil plače, čez dan se pa izkaže, da poprej sploh ni premislil, kako bo to lahko legalno izpeljal?
Kaj bi menili o premieru, ki najavi, da pod njim ne bo več političnega kadrovanja, to pa odpravi s tem, da ustanovi novo institucijo po imenu kadrovsko akreditacijski svet (KAS), ki bo odslej izbirala člane nadzornih svetov? Reč spominja na partijsko državo, kjer so primerne kadre izbirale kadrovske službe, ki so jih vodili sekretarji komunistične partije. - No pisec, zdaj pa paranoično pretiravaš. Res?
Gospodje Bogomir Kovač et alii resda pripadajo posttranzicijski mentaliteti, toda zakaj bi bila že ustanovitev KAS sama po sebi dokaz demokratičnosti in nepolitičnosti izbora?
Ključ za presojo je forma, se pravi način delovanja KASA. In kako bo ravnal ta svet? Mediji poročajo, da bo skupina šele v prihodnjih dneh dogovorila enotne in jasne načine delovanja.
Skratka, Pahorjeva vlada ravna po principu lepe besede, ko si izmisli brezmadežni nov organ in ga vnaprej razglasi za naddemokratičnega, brez da bi bilo vnaprej jasno, kako bo deloval. Kakšna pa je sploh predpostavka takšnega angažmaja?
Pahorjevi očitno sklepajo, da za modro upravljanje gospodarstva zadošča razsvetljeni vladar, ki bo prek svojega sveta izbral najbolj kompetentne nadzornike in jim potem predal v nadzor in upravljanje državna podjetja. Kako bo pa to storil? Isti premier je že napovedal, da bo izkoreninil pohlepni razred nadzornikov, ki je šokiral predvsem z astronomskimi višinami sejnin in izplačanih nagrad. Prav, toda kdo bo v 21. stoletju prevzel položaj nadzornika velikega giganta, ne da bi bil vsaj nekoliko poplačan? Čas brigadirskih akcij se je iztekel že pred 30 leti.
Krucialni problem ni v bolj ali manj političnem nameščanju nadzornikov, ampak v njihovi materialni neodgovornosti. Kakšno usodo so doživeli nadzorniki Istrabenza in drugih podjetij, ki so doživela finančni kolaps? So jih lastniki stisnili, da z vsem svojim premoženjem odgovarjajo za zgrešene poteze? Nak. Edino zdravilo, ki vsaj deloma zagotavlja modro poslovanje, ni bilo uporabljano.
Veliki Boris Pahor v knjigi »Moje suhote« opisuje zgodbo svojega očeta, ki je še v Avstro-Ogrski šel za poroka svojemu prijatelju pri ustanovitvi podjetja. Ko je šlo to v stečaj, je stari Pahor še leta del plače nakazoval upnikom za poplačilo dolga.
Če se vrnemo k novodobnim asketom. Ljubljanski župan, ki namesto zimske službe sam vihti lopato, je voščil meščanom Novo leto. V časniku »Dnevnik« je na prvi strani objavil veliko plahto, na kateri jih poimensko pozdravlja celotna županska ekipa. Lepo, ni kaj. Toda, kdo je to plačal? - Mestna občina. Pardon, davkoplačevalci so plačali za to, da so jim Jankovićevi voščili Novo leto! V antiki so temu rekli Timeo Danaos ut dona ferentes, danes pa perfidni cinizem skromnega župana!!!!!!!!!!!!!!!
Daleč nad ljubljanskim poglavarjem je kajpak državni predsednik. Potem ko je pred meseci postavil rekord najbolj razsipne poti, je tokrat izvedel genijalni finančni podvig.
Kaj mora storiti ta, ki se hoče pokazati za dobrotnika? Pokojni tribun Ivan Kramberger je revežem in bolnišnicam leta razdajal sto tisoče tedanjih nemških mark. Ko bi danes podjetnik podaril humanitarni organizaciji 3 tisoč evrov, bi dobil drobni člančič v zakotni reviji. Če pa bi slehernik nakazal Karitasu 300 evrov in prišel na POP TV z željo, da njegovo človekoljubno gesto objavijo v osrednjih poročilih, bi ga imeli za blaznega.
A Danilo Türk je storil prav to, toda televizije ga niso zavrnile kot cenenega samopromotorja, ampak so ga v osrednjih poročilih ovekovečile kot plemenitega človeka. Obljubil je, da bo - še preden sprejmejo zakon, s katerim mu bodo znižali plačo - namenil 223 evrov in 41 centov za Varno hišo v Pomurju. Za predsedniška potovanja se nam ni bati: mož s tako PR žilico, si bo pri letalski tvrdki priskrbel povratno vozovnico za New York tudi za 100 dolarjev!
A državni predsednik ni le mož potovanj in dobrodelnosti, pred časom je v enem izmed dnevnikov objavil tudi tehtno razmišljanje o človekovih pravicah. V njem seveda ni omenil delavcev a la Adis Lagundžija. Adis je bil bosanski zidar, ki je delal pri Vegradu v Šiški in je med delom smrtno zgrmel v tridesetmetrski jašek za dvigalo.
Kakšne pravice imajo tuji delavci pri slovenskih podjetjih, kako jih ščitijo inšpekcijske službe, kakšne mizerne plače jim izplačujejo, kot ljudem druge vrste???
Slovenske pravne korifeje povzdignejo glas, da gre za nedopustno kršenje človekovih pravic, ko so policaji za nekaj ur uklenili osumljenega tožilca Boštjana Penka. Ko med delom umirajo tujci, ker jim gradbena podjetja niso nudila potrebne varnostne zaščite, se jim ne zdrami pravičniško srce. Sindikalni voditelj Dušan Semolič vzneseno spregovori zoper izkoriščanje tujih delavcev le v salonskem govoru, ki ga povzamejo mediji. Da pa bi se pojavil na kraju tragedije in tam zagrmel zoper podjetnike, ki služijo na račun podplačanih delavcev, ki v neprimernih razmerah izgubljajo življenja zaradi interesov podjetniškega hiper profita? Ne, to presega horizont njegovega sindikalizma.
Reagirala je le avtonomna iniciativa za pravice migrantskih delavcev »Nevidni delavci sveta«. Ostalim pa je vseeno, kakšna je človeška cena novih sosesk. Župan Janković je zavrnil predlog, da bi na Vegradovih blokih, ki jih je množično odkupil, postavil spominsko ploščo. Ime Adisa Lagundžije je treba čim prej pozabiti. Kršenje človekovih pravic, ki proizvaja revščino, sirote in mizerijo, se vendar dogaja v Gazi, Kongu, na Kitajskem, v Sloveniji pa samo v letih, ko so na oblasti Janševe vlade.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.