Dežujejo obljube
Preživetje gospodarstev bo odvisno predvsem od dobrega imena vlad in politične odgovornosti davkoplačevalcev, da podprejo svežnje javnih finančnih pomoči
Preteklo leto nam je prineslo finančni zlom, leto 2009 pa bo čas mučnega prilagajanja na nove svetovne razmere. V razvitih državah bodo prevladovali recesija, poslovni bankroti in naraščanje brezposelnosti. V manj razvitem delu sveta bodo znižanje gospodarske rasti najbolj občutili revnejši sloji, ki danes pomenijo petino svetovnega prebivalstva. V letu 2009 bomo morali najti odgovor na globalno krizo sodobnega kapitalizma. Ne gre zgolj za ekonomsko preživetje in nove poti političnega sodelovanja, temveč za nujnost moralne prenove našega načina življenja, ki je v globalnem kaosu očitno izgubil kompas v odnosu do narave in soljudi.
Ekonomska učna ura bo letos več kot poučna. Pomeni zategovanje pasu v podjetjih in pri potrošnikih, ki bodo v negotovih časih težko načrtovali svoje poslovne odločitve. Pretekli gospodarski razvoj je temeljil na cenenem denarju in prekomernem zadolževanju, na premajhnem varčevanju in pretirani potrošnji. Preprosto smo živeli prek svojih možnosti. Potrošniški model kapitalizma je temeljil na kreditnem financiranju brez pravega pokritja.
V ZDA, osrčju sedanje finančne krize, agregatna potrošnja in zadolževanje države, podjetij in gospodinjstev za trikrat presegata letni BDP in manj drastično podobo imamo tudi drugod. Ameriška zadolženost se je prek bank selila navzven in reciklirala prihranke držav, ki so imele finančne presežke, kot so Kitajska, Indija, Japonska in naftne države na Srednjem vzhodu. Krediti so poganjali potrošnjo, njihovo pokritje pa je zagotavljal trg kapitala. Oboje pa se je brez omejitev vrtelo navzgor. Ko je počilo na ameriškem nepremičninskem trgu in so začele padati kreditne verige in banke, je dolžniška kriza pokazala zobe.
Konec lanskega leta so začele deževati obljube vlad, kako z državnim denarjem pomagati bankam in podjetjem, kajti v ozadju niso samo pohlepni kapitalisti, temveč tudi premoženje srednjega sloja in pokojninskih skladov. Ekonomski problem je nenadoma postal politični. Ne samo zaradi grozeče brezposelnosti, ki bo v letošnjem letu narasla povprečno za 3-4 %, temveč zaradi davkoplačevalskega denarja, s katerim barantajo politiki. Preživetje gospodarstev bo letos odvisno predvsem od dobrega imena vlad in politične odgovornosti davkoplačevalcev, da podprejo svežnje javnih finančnih pomoči, ki na svetovni ravni že presegajo mejo 8000 milijard dolarjev. Kapitalistični sistem se s tem bistveno spreminja. Prilagoditveni vrtinec bo vplival na razmerja med biznisom in vlado, investitorji in bankami, zaposlenimi in delodajalci, med davkoplačevalci in zasebnim sektorjem. Šok je večji, kot pa ga je povzročil padec komunizma leta 1989.
Leto 2009 bo še posebej odločilno za usodo EU. Junija bodo evropske volitve, Irska bo z drugim referendumom odločala o usodi evropske ustavne pogodbe. Evro in evropska monetarna politika se bosta prvič znašla v precepu, bruseljski birokrati bodo do aprila pripravili nov protikrizni program. Dosedanji sveženj priporočil in finančnih intervencij je daleč premajhen za učinkovit spoprijem s krizo. EU se bo v letošnjem letu znašla v čudnem položaju. Kriza bo na primer hitreje prepričala irske volivce, morda bo tudi povečala udeležbo na evropskih volitvah po novih pravilih, hkrati pa bo treba opustiti večino prazne razvojne navlake in ekonomskih omejitev, ki jih nosita Pakt za stabilnost in maastrichtski kriteriji. Leto 2009 bo zato preizkus, kako EU lahko deluje v kriznih razmerah z omejenimi monetarnimi in fiskalnimi ukrepi ter strukturnimi politikami ter šibko politično legitimnostjo svojih institucij in voditeljev. Morda pa bodo podobno kot leto poprej za evropsko povezovanje ljudi več storili štirje ducati nizkocenovnih letalskih prevoznikov kot pa sloviti bruseljski birokrati.
ZDA začenjajo novo leto z novim predsednikom in starimi problemi. Temeljna ameriška dilema ni zgolj reševanje finančne in ekonomske krize, temveč bo nova administracija morala na novo postaviti globalno ameriško strategijo na svetovni ravni. ZDA so ekonomsko ranljive bolj kot kdaj prej, finančno so odvisne od akumulacije tujih prihrankov ter zlasti kitajskih in arabskih deviznih rezerv. Tu sta tudi politični poraz v Iraku in vojaška nemoč na drugih svetovnih kriznih žariščih. ZDA sicer še ostajajo najmočnejša država sveta, toda leto 2009 pomeni začetek konca njene svetovne hegemonije in to zahteva drugačen dialog Američanov z drugimi, tako z EU kot Rusijo in predvsem Kitajsko. Za začetek se ob šestdesetletnici Nata letos lahko spremeni njegov vojaški ustroj, podobno velja za trgovinska pogajanja v Dohi in politično reševanje kriz v evroazijskem prostoru. Vse skupaj zahteva nov politični dialog in drugačno porazdelitev interesov in moči, ZDA pa pri tem sestopajo z vrha sveta.
Kitajska in Rusija kljub krizi dobivata v letu 2009 nove priložnosti. Dvajset let po razpadu SZ ima Rusija v rokah predvsem energetsko orožje in zlasti EU je pri tem slabo ocenila spore med Ukrajino in Rusijo. Kitajska je dvajset let po pokolu na trgu Tiananmen leta 1989 trdo v sedlu ene države in dveh sistemov, socializma in kapitalizma. Utrjuje svoj položaj v Afriki in Latinski Ameriki, predvsem pa drži v paradoksalnem ekonomskem šahu ZDA.
In leto 2009 bomo končali v Koebenhavnu, z novim svetovnim sporazumom o podnebnih spremembah. Kjotski cilji in mehanizmi niso vzdržali. Politično bo sedaj najverjetneje prišlo do sporazuma med Brusljem, Washingtonom in Pekingom, dobili bomo realnejše cilje o izpustih in gibčnejše orodje s svetovnim okoljskim skladom kot dopolnilo trgovanju z emisijskimi dovoljenji. Kriza bo pognala tehnološke spremembe v avtomobilski industriji, sloviti arhitekt Foster pa v Abu Dabiju načrtuje prvo povsem zeleno mesto Masdar, ki bo morda kažipot za druge. Iniciative od spodaj navzgor bodo tudi v letu 2009 prinesle več rešitev kot veliki politični spektakli.
Pred štiristo leti, leta 1609, je Galileo s pomočjo svojega teleskopa pisal svojo znamenito knjigo, ki simbolizira težaven razcvet novoveške znanosti. Sedanja kriza je dokaz, da v letu 2009 ni enoznačnih rešitev in da niti znanost niti verski fundamentalizem pa tudi politika in biznis nimajo preprostih odgovorov. Preživimo, da bomo videli, če že ne razumemo, kar občutimo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.