Krivci imajo obraze
V ospredje stopa moralno vprašanje. Nekaj najbolj špekulativnih poslovnih zvezdnikov mora doleteti zaslužena kazen, kot zgled in opomin.
Leta 1989 sta zlom socializma in razpad Sovjetske zveze pomenila zaton socializma in njegovega planskega sistema. Nedvomno zmagoslavje svobodnega tržnega kapitalizma in ideologija washingtonskega sporazuma kot globalne razvojne politike sta se zdela dokončna. Toda dvajset let kasneje so ZDA postale središče finančne in ekonomske krize, ki je razkrila temeljne napake kapitalizma. Njegovo mučno reševanje v letu 2009 napovedujejo velik državni intervencionizem namesto deregulacije, namesto privatizacije pa bomo na koncu doživeli podržavljanje pomembnih podjetij in bank. Čudna usoda zgodovine. Kapitalizem rešuje svojo krizo z ukrepi iz zakladnice starega socializma.
V tej institucionalni zmedi, ko eni iščejo ekonomske vzroke krize, drugi pa se ukvarjajo s pomembnejšim političnim vprašanjem, kako jo reševati, stopa v ospredje moralno vprašanje. Kdo je torej najbolj kriv za krizo in kako se bo porazdeljevala odgovornost za nastale razmere? Kdo bo končni plačnik ukrepov in kako se bo v prihodnosti porazdeljevalo breme vladnih reševalnih paketov? Bomo pristali na sistemsko katarzo, da sta kriva kapitalizem in finančna logika tržne ekonomije? Krivda v tem primeru ni dokazljiva in nima svojega človeškega obraza. Ali pa bomo iskali krivce za kreativno samouničenje finančnega kapitalizma med nosilci najpomembnejših poslovnih in političnih odločitev? Ko bodo politiki morali povedati, da so breme krize preložili na davkoplačevalce in prihodnje generacije, bodo prisiljeni porazdeliti del politične odgovornosti. In zato bodo politiki želeli najti krivce in zahtevali bodo primerno kazen za poslovne »zločine«, ki so jih na račun državljanov zagrešili pohlepni menedžerji in skorumpirani politični kolegi.
Sedanji vladni reševalni paketi po svetu presegajo 8000 milijard dolarjev. Pomenijo zgolj nov balon finančnih obljub, večinoma jamstvenih mrež, ki jih kratkoročno ni mogoče pokriti s finančnimi viri. Toda zlaganih prepričanj starega sistema ni mogoče rešiti z novo hipokrizijo državnih poroštev in intervencij. In zato še vedno ni potrebnega zaupanja, ki bi moralno stabiliziral finance in podjetniška pričakovanja. Rešitev je torej zgolj dolgoročna amortizacija krize. Nekaj bo odpisov in bankrotov, večino fiskalnih bremen bodo plačale prihodnje generacije, del krize bo spotoma prebavil tržni stroj oživljanja gospodarstva. Toda v silnem merjenju moči med trgom in državo pozabljamo na vmesni člen. Korporativni svet v veliki meri obvladuje sodobni svet, zato menedžerji nosijo velik del odgovornosti za nastalo krizo in so hkrati pomemben most izhoda iz nje. Če bomo znali dobro razmejiti to dvoje, bomo bližje rešitvi sedanjih problemov.
Ekonomisti trg radi razlagamo s pomočjo Smithove metafore »nevidne roke«. Toda trg je predvsem institucionalni sistem, ki ga sestavljajo odločitve množice bolj ali manj vidnih političnih in poslovnih nosilcev. Trg ni nevtralen mehanizem, temveč pomeni realno porazdelitev interesov in moči, za tržnimi posli stojijo prepoznavne odgovornosti ljudi in njihovih odločitev. Vzroki spektakularnega kolapsa finančnega sistema in dramatične recesije v realnem sektorju leže v veliki meri v napačnih odločitvah in nesposobnostih poslovnih in političnih menedžerjev. To so ljudje z imeni in funkcijami, pravicami in odgovornostmi. Sedanja kriza sistema je dejansko kriza korporativnega upravljanja, napačnega vodenja podjetij in bank, bolnišnic in šol, regij in držav. Zlasti Merklova in Sarkozy rada govorita, da potrebujemo kapitalizem s človeškim obrazom, nekakšno novo socialno in ekološko odgovorno tržno gospodarstvo. Toda novi kapitalizem s človeškim obrazom zahteva najprej vsaj delno razkritje starih obrazov, ki so zakrivili sedanjo krizo.
Bernard Madoff je danes na simbolnem vrhu te piramide. Ugleden finančnik je za seboj ustvaril piramidni sistem, kjer je v vrtiljak finančnega balona in končne prevare zvabil ljudi in 50 milijard dolarjev. Zgodba je stara in jo imenujemo po Američanu Charlesu Ponzi, ki je davnega leta 1921 prišel na zamisel, da s finančnim dotokom novih investitorjev poravnava obveznosti do starih, dokler se sistem kajpada ne zruši vase. Dejansko finančni svetovi, zlasti v spektakularnem obdobju rasti, delujejo po tej logiki in ves sofisticiran finančni inženiring na kraju ni ustvarjen za ustvarjanje, temveč za uničevanje vrednosti, kot smo to doživeli v tej krizi. »Ponzinomics« je logika Wall Streeta, pravi tudi Krugman v nedavni kolumni v New York Timesu in ima prav. Menedžerske nagrade so pri tem samo v dodatni posmeh. Richard Fuld je bil prvi menedžer propadle banke Lehman Brothers, toda njegova nekompetentna uprava je leta 2007 dobila 71,9 milijona dolarjev nagrad. In to je samo primer, ki dokazuje, kako sistem korporativnega upravljanja v sodobnem kapitalizmu preprosto ne deluje. Trgi potrebujejo regulacijo in pravila igre, sicer ne morejo delovati. Toda Busheva administracija, vključno z regulatorji v SEC in FED, so bili čudovita popotnica korporativnega poloma finančne industrije. In podobno je tudi drugod.
Nauk pa je relativno preprost. V kriznih razmerah, ko primanjkuje finančnih virov in povpraševanja, postaja kakovost upravljanja in vodenja organizacij, podjetij in ustanov ključni vzvod sprememb in zasuka krize. OECD je pred petimi leti izdelal sistem priporočil za izboljšanje korporativnega upravljanja in v teh dneh so na delovnem obisku tudi pri nas. Prve vaje v novem slogu bodo zato zelo pomembne. Nekaj najbolj špekulativnih poslovnih zvezdnikov mora doleteti zaslužena kazen, kot zgled in opomin. Korporativno odgovornost nadzornih svetov bomo morali izboljšati z zunanjim potrjevanjem, vrednotenjem in poročanjem o njihovi uspešnosti. Uprave pa bodo morale postreči z jasnimi stališči do poslovnega zasuka in inovativnega iskanja novih poslovnih priložnosti. Potrebujemo regulacijo, ki bo poceni in učinkovita. Država je v svojih podjetjih prva, ki bi morala pokazati na spremembe obstoječe prakse.
Vsak ima svoj Enron in Parmalat, povsod tiči zlo koruptivnega Siemensa in nihče ni imun pred usodo propadlih bank in podjetij. Slovenija zato ni otok sredi ponorelega sveta, temveč prej običajna ladja norcev. Zato razumem, zakaj tako goreče iščemo prost izhod na odprto morje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.