Strel v prazno
Problem ni porazdelitev dela, temveč njegovo ustvarjanje. In tu je vlada, ne glede na alibične krizne razmere, trdo zgrešila.
Osrednji vladni ukrep reševanja sedanje finančne in ekonomske krize dobiva svoj zakonski epilog. Začel bo veljati zakon o delnem subvencioniranju polnega delovnega časa, znani so nosilci projekta in prve tehnične podrobnosti glede izpeljave. Vlada je imela preprost namen. Podjetjem daje subvencije za skrajšanje delovnega časa in jih hkrati zavezuje, da morajo ohranjati delovna mesta. Namera je sicer polna socialnega populizma, toda ekonomsko zgrešena. Koristi bodo namreč veliko manjše od političnih pričakovanj in stroškov. Zaposlovanje bomo zadrževali na račun ekonomske učinkovitosti, ukrep pa bo politično spodbudil, ne pa pomiril sindikalnih zahtev. Vlada je s tem dejansko zacementirala trg dela, povečala skrite transakcijske stroške delovanja podjetij in dejansko blokirala želeno prestrukturiranje podjetij.
Manevrski prostor ekonomskih politik v sedanjih razmerah ni posebno velik. Monetarna politika je običajno dobra za ustavljanje inflacije, za pospeševanje rasti pa ni posebno učinkovita. Zato fiskalni ukrepi nosijo temeljno breme spoprijema s krizo. Toda tudi tukaj nastane dilema, ali to početi z znižanjem davkov ali povečanjem izdatkov. Znižanje davščin deluje običajno bolj horizontalno in je bolj učinkovito, pomaga pa predvsem boljšim podjetjem. Izdatki delujejo bolj selektivno in so namenjeni ciljnim podjetjem in socialnim skupinam. Prva smer je ekonomsko sprejemljivejša, druga ima večjo socialno in politično težo. Vlada je s subvencioniranjem skrajšanja delovnega časa izbrala to zadnjo in bolj populistično pot.
Vladni ukrep skuša z dodatnimi finančnimi spodbudami pomagati podjetjem, da bi kljub skrajšanju delovnega časa zaradi manjših naročil ohranili delovna mesta in zaposlene. Finančna pomoč gre podjetjem in ne neposredno zaposlenim. Šele od notranjega sporazuma med delodajalci in delavci pa je odvisno, kako bo potekala notranja porazdelitev vladne subvencije na posamezne plače, prispevke in podobno. Od tod tudi omejitve vladnega predloga. Predlog predpostavlja, da imajo podjetja organiziran sindikat za pogajanja o plačah, da ne bodo odpuščala delavcev in da si uprave in nadzorni sveti ne morejo izplačevati nagrad. Zdi se nenavadno, da so s predlogom vlade vsi nezadovoljni. Delodajalci mu očitajo, da je preveč tog in da ne omogoča pravega prestrukturiranja podjetij. Sindikati se boje, da bodo subvencije, ki gredo podjetjem, menedžerji prelivali drugam in ne za plače. Menedžerji svarijo, da so ukrepi izrazito administrativni in zahtevni z vidika delovne zakonodaje. Ekonomska stroka pa v njih vidi okoren mehanizem administrativnega poseganja na trg dela, ki ne zagotavlja želene prožnosti in podjetniških rešitev, ki jih potrebujejo zdrava jedra podjetij, predvsem pa mala in srednja podjetja in izvozno gospodarstvo.
Ameriški ekonomist Robert Shiller s Princetona je leta 1990 s še dvema ruskima kolegoma v American Economic Re-
view prišel do zanimivega sklepa, ko so primerjali, kako Rusi ali Američani razumejo kapitalistični sistem. Sklep je bil presenetljiv. Moskovčani so bolje razumeli naravo in delovanje svobodnega tržnega sistema kot ameriški anketiranci. In profesorji so sklenili, da ljudje šele v krizi bolje razumejo, kako delujejo temeljne ekonomske institucije. Socializem je bil tedaj v krizi in ljudje na vzhodu so očitno bolje razumeli logiko trga kot pa zahodnjaki, ki so se kopali v kapitalističnih institucijah. Sedaj smo v podobnih razmerah, toda očitno imamo večje težave s to temeljno učno uro. Reči poleg tega niso od včeraj. V Franciji so to preizkušali pred leti, ko so želeli poseči po administrativnem skrajševanju delovnega časa na 35 ur in se pri tem neslavno opekli. Tudi pri nas lahko kriza traja dlje in se vedno bolj širi. To pomeni, da povsod preidemo na krajši delovni dan in tedaj kajpada zmanjka denarja za plačevanje iluzije, da za manj dela lahko dobimo enako plačilo. Zgrešena je že temeljna ideja. Če zmanjka povpraševanja in krčimo proizvodnjo, potem skrajšujemo delovni čas, ker manj dela porazdeljujemo na enako število zaposlenih. Kot da je obseg dela dan in število zaposlenih tudi in je problem zgolj v njuni čim bolj pravični porazdelitvi. To je povsem planska in povrhu še statična logika. Očitno kriza na trgu dela ni dovolj velika, da bi razumeli naravo trga dela in tržne ekonomike. Problem ni porazdelitev dela, temveč njegovo ustvarjanje, in tu je vlada, ne glede na alibične krizne razmere, trdo zgrešila.
Od tod gre potem vse navzdol in narobe. Prerazdelitvena logika dejansko predpostavlja enakost dela in delavcev in ukrepi v ključnem trenutku povprek branijo vse, dobre in slabe, sposobne in nesposobne. Toda prav kriza je priložnost za čiščenje. V naturalni logiki, ki je temelj vladnega ukrepa, bi manj dela moralo pomeniti manj slabih in relativno več dobrih delavcev. Tako pa je vsa logika menedžiranja človeških virov v podjetjih, od izobraževanja do spodbujanja inovativnosti, sedaj omejena na administrativno lovljenje delovnih pogodb in nesmiselno zaščito vsega in vsakogar. Nenadoma ne iščemo boljših delavcev in spodbujamo spremembe, ker se ukvarjamo z obrambo in ohranjanjem obstoječega. In to na najbolj vitalnem delu kriznega menedžmenta, pri kadrih in intelektualnem kapitalu podjetja. Nenavadno, da se minister Svetlik, ki je vešč teh tem, spotakne pri prvem resnem ukrepu. Res je, kot pravi v enem od intervjujev, da moramo ta ukrep razumeti kot blažitev socialnega šoka zaradi zmanjšanja naročil in nižjega povpraševanja. Toda to ne pomeni, da bo način ohranjanja delovnih mest zaščitil človeški kapital in ga ohranil za oživitev gospodarske rasti. Ravno narobe, takšen ukrep je diametralno nasproten tem usmeritvam. Zavira in ne podpira intelektualnega kapitala podjetij ter želenega prestrukturiranja.
Politika subvencioniranja delovnih mest je zgrešen ukrep. Poln je administrativnih nesmislov, deluje selektivno in povzroča podjetjem ter državi visoke transkacijske stroške. Ne spodbuja niti socialnega dialoga niti konkurenčnega preboja gospodarstva. Je preprosto strel v prazno, ki bo odnesel 230 milijonov evrov in povzročil še za slabo petino več nevidnih stroškov. To ni niti za valeto, če prarafraziram ministra Lahovnika, ker s tem vlada ne bo opravila niti svoje devetletke.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.