V peskovniku
Največja zadrega slovenske politike je, da nima rešitve, zato dejansko niti ne želi rešiti spora
Slovensko-hrvaški odnosi v teh dneh dosegajo enega svojih neslavnih vrhuncev. Ponujajo domala neverjetno podobo nesposobnosti slovenske diplomacije, ki se očitno vedno znova izgublja v labirintih nedoslednosti, protislovnega javnega nastopanja in nestrokovnega ravnanja. Politiki so temu skorajda v en glas dodali zagovarjanje nacionalnih interesov, medsebojno pa kar tekmujejo z vsakodnevnim političnim populizmom, ki dejansko najbolj ogroža ugled in položaj Slovenije na mednarodni sceni. Nasprotujemo vključevanju Hrvaške v EU, sočasno pa smo za njen pristop v NATO, čeprav gre z vidika naše argumentacije za podobne reči. Največja zadrega slovenske politike je, da nima rešitve, zato dejansko niti ne želi rešiti spora. Tu smo podobni Hrvatom. Oboji iščemo zunanji spor, da bi prikrili zadrege doma. Zato še nihče ni izračunal vrednosti dosedanjih zablod in oportunitetnih stroškov možnih rešitev.
Političnemu sprenevedanju ni videti konca. Slovenija je decembra kot članica EU izkoristila legitimno pravico in zaustavila pogajalski proces Hrvaške z EU. Sporni so dokumenti, kjer naj bi Hrvaška v pristopnih pogajanjih prejudicirala mejno vprašanje, in slovenska politika je presodila, da bi nam to kasneje lahko škodovalo. To je seveda izrazito politična in ne mednarodno pravna predpostavka. Francija je decembra ponudila rešitev s skupno izjavo, toda brž smo se domislili nove zanke. Hrvaška ne sme teh dokumentov uporabljati v kasnejšem reševanju sporov med državama, kar je seveda samo po sebi popolni pravni nesmisel. Vmes so se oglasili ugledni politiki, celo dr. Bučar, in pojasnili, da se pravzaprav o tem, kar je bilo slovensko na dan 25. 6. 1991, sploh ne moremo pogajati in potemtakem spora med državami sploh ni. Sijajna domislica po osemnajstih letih sporov. Potem so svoj prispevek k zgodovinski blaznosti dodali državni svetniki in njegov predsednik. Tudi zadnja mešana pravna skupina (Pogačnik-Rudolf) je prišla do bistrega sklepa, da pravna razhajanja lahko reši edino politični dogovor. Evropski parlament je medtem pokazal, kaj o tem misli EU. Zunanjepolitični odbor domala soglasno obžaluje zastoj hrvaških pogajanj in reševanje mejnega spora usmerja na mednarodno sodišče v Haagu, ker sta se tako dogovorila na Bledu 2007 Sanader in kajpada Janša. In tu je Slovenija kajpada v skoraj povsem izgubljenem položaju. Vmes je postalo jasno, da Slovenija dejansko postavlja Hrvaški tihi pogoj, da je politična cena hrvaškega vstopa v EU naša različica meje na morju.
Slovensko stališče je torej prvič jasno, zaplet pa tudi. Slovenija nasprotuje pravnemu reševanju spora, ker so z vidika mednarodnega prava njene zahteve glede morske meje domala nerešljive. Očitno nasprotuje tudi arbitraži, ker bi imeli njeni argumenti glede zgodovinskih posebnosti in načela pravičnosti nekaj veljave, toda tudi tukaj naše šarjenje z zgodovinskimi argumenti položaj pogosto bolj zaplete kot razplete. Z njimi namreč posegamo na področje, ki je izrazito obremenjeno z mednarodnimi sporazumi z Italijo, nasledstvom bivše Jugoslavije, globlji posegi v zgodovino Istre pa nas kajpada povsem oddaljujejo od želenega cilja. Največ možnosti ima potemtakem politični dogovor in prav tukaj tiči zanka. Politični sporazum pomeni, da Slovenija in Hrvaška druga drugi nekaj dasta, da bi na koncu lahko nekaj pridobili. Politiki na obeh straneh pa so zadeve prignali do skrajnih meja in za vsako stran veljajo zgolj maksimiranja lastnih stališč. Naša politična logika je jasna. Slovenija daje pristopno zeleno luč, Hrvaška pa naj v zameno sprejme rešitev, ki ustreza slovenskim zahtevam. Vse drugo je poraz, usodna izdaja nacionalnih interesov in kajpada politični samomor obstoječih vladnih garnitur.
Pahorjeva vlada je politični šah, kjer ni predvidela veliko vnaprejšnjih potez, očitno zamenjala s pokrom. V bilateralni sporazum dveh držav je postavila multilateralni pogoj, ne da bi v Bruslju posebej preverila, kdo so pri tem naši politični zavezniki. Tudi do EU smo se obnašali izključevalno in nediplomatsko, politična škoda pa je že storjena. Mediacija, ki jo sedaj ponuja EU, je evropska formula, ki ne rešuje spora, ponuja pa politični odvod za obe strani. Slovenskega je zelo hitro in spet preveč glasno povedal minister Žbogar. Slovenija bo umaknila blokado v primeru mediacije, ker to preprosto zahteva realna politična presoja in Hrvaška bo mejno vprašanje pripravljena reševati z arbitražo ali v Haagu z večjim poudarkom na načelu pravičnosti in zgodovinskih posebnosti, kar omogoča tudi mednarodno pravo. Vse skupaj še najbolj spominja na obrobno epizodo z vinjetami, kjer smo se ekonomsko zaračunali, hkrati samozavestno zatrjevali svojo politično rešitev, na koncu pa bomo pred poletjem sprejeli evropsko formulo mesečnih vinjet.
Kaj torej lahko predlaga Slovenija? Želena vrnitev k sporazumu Račan-Drnovšek ima nemogočo pravno rešitev na morju in sporno politično dediščino. Sloviti dimnik in hrvaški trikotnik na morski tromeji še najbolj spominjata na kakšno umetniško instalacijo za beneški bienale, dejansko pa rešitev odstopa od temeljnega načela povezanosti morja in kopnega, saj slovenskemu morskemu dimniku pripada hrvaško kopno južno od savudrijskega rta. Druga možnost je sodišče v Haagu ali Hamburgu, ki nas bolj ali manj vrača proti modificirani sredinski črti Piranskega zaliva, zapira pot na odprto morje in ureja plovni režim glede na tripartitni sporazum iz Ancone (2000) in splošno pravico o neškodljivem prehodu ladij. Tretja možnost je politični dogovor, kjer pa bi Slovenija zaradi slabših pravnih argumentov morala plačati precej višjo ceno, na primer delno poravnavo varčevalcev LB d.d. - Zagreb (vrednost deviznih vlog znaša 173,4, naša terjatev do poslovnih dolžnikov pa 484,2 milijona evrov).
Vse skupaj je še najbolj podobno nekakšnemu političnemu peskovniku. Toda teorija iger lahko morda pomaga. Slovito Nashevo ravnotežje ponuja rešitev, če predpostavimo akcije (strategije) nasprotnika, namesto da se zatekamo k pripornikovi dilemi, ker nismo sposobni razumeti niti lastnih niti drugih pričakovanj. Mediacija je zgolj lepilo za takšno pot. Slovenija in Hrvaška sta v istem čolnu, ki danes spominja na potopljeno usodo slavnega Rexa. Zato rajši premikamo stole na Titaniku.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.