Kritizirati dopuščeno
Slabe tri mesece po imenovanju nove slovenske vlade se je že izostrila temeljna razlika med obdobji, ko so na oblasti levi, in obdobji, ko so na oblasti desni politični bloki. Namreč: v času prejšnje vlade polemike o njenih potezah in načrtih niso bile niti približno tako intenzivne, kot so danes. Seveda k intenzivnosti v veliki meri prispeva dramatičnost trenutka, ki ga povzroča globalna kriza. A razlika je v tem, da se danes na vsako potezo vlade odzivajo tudi in predvsem tisti, ki jim je aktualna vlada sicer nazorsko neprimerno bliže, kot jim je bila vladavina Janeza Janše. Še več: brezkompromisni so v svoji kritiki in zahtevah po kvalitetnem delu vlade. To velja za medije, za strokovnjake, za ministre, za poslance, za intelektualce. In noben medij, ki je kritičen do vlade, zaradi tega ne doživlja pritiskov, groženj, nihče kazensko ne umika oglasov iz medijev, nihče se zaradi svojih izrečenih ali napisanih besed ne trese za službo. Poslanci in člani vladajoče koalicije o odločitvah vlade javno polemizirajo, naravnost kritizirajo tako ministre kot predsednika vlade. In vladi je treba čestitati, ker je Slovenija v tem smislu spet postala normalna država. Ta reforma je vladi uspela - in vse, kar je morala storiti za to, je, da ni nič storila. Spomniti se je treba prejšnje vlade, ki se je s kritiko intenzivno ukvarjala, s kritiki pa tudi, zahtevala uravnoteževanje, pritisk na javnost poimenovala sproščanje. Kdor si je drznil kritizirati vlado in njene načrte ali poteze, je bil nemudoma diskvalificiran.
Seveda intenzivnost kritike ustvarja tudi privid: namreč privid, da je kritik te vlade neprimerno več, kot je bilo kritik prejšnje vlade. To celo drži: a drži zato, ker danes to vlado kritizirajo tudi tisti, ki jim je sicer nazorsko blizu - ti nimajo s tem pač nobenih težav, namreč s kritiko »svoje« vlade. Je mar krog Nove revije na primer v štirih letih izrekel eno samo kritiko Janševe vlade? Ni. So jo kritizirali na primer pravniki, ki so ji nazorsko blizu? Niso. Preprosto dejstvo je, da kritika danes ni več omejena na drugo stran političnega polja, ampak jo danes brez skrbi, da se bo jutri pojavila kakšna kazen, izrekajo vsi. In tu se pojavi temeljna razlika: danes se jasno vidi, da večini ljudi, ki nastopajo v javnem prostoru, ni pomembno, kdo je kaj naredil, važno je, kaj je naredil. Danes tako pred našimi očmi razpada Janševa teza o tem, da je bila njegova vlada kritizirana le zato, ker jo je sestavil on, javni prostor pa naj bi tako in tako zasedali tako imenovani strokovnjaki (ki so le podaljšana roka leve politične opcije), z levico povezani mnenjski voditelji in novinarji. Današnji trenutek je dokaz za to, da Janša ni bil kritiziran zato, ker je Janez Janša, ampak zato, ker je bil predsednik vlade in ker je njegova vlada sprejemala odločitve, ki jih pač vsi niso videli kot dobre.
Nobenega dvoma ni, da se bo z utrjevanjem in navajanjem na oblast tudi v sedanji vladajoči koaliciji pojavila želja po vplivanju na javno mnenje. To je pač imanentno vsaki oblasti, vsaki moči. A občutljivost na tovrstna ravnanja je prav zaradi vseh preteklih dejanj Janševe vlade v Sloveniji v tem trenutku izredno močna - v resnici zelo primerljiva z občutljivostjo, ki jo je javnost do pravice svobode govora in odprte kritike gojila takoj po uvedbi demokracije.
Seveda ne želimo idealizirati razmer: oblast je pač oblast, bolj ko se počuti močno, bolj pozablja na tovrstne standarde. Aktualna vlada je v svojem občutku moči šibka. Šibko jo dela premier, ki s svojim ravnanjem bega vse po vrsti, šibka je zaradi turbulentnih časov, v katerih se formira. Tudi kritika ni vsemogočna in nedotakljiva: tudi ta je lahko neutemeljena.
Odprto pa ostaja vprašanje, koliko je kritiki vlada tudi sposobna prisluhniti. Dopuščati kritiko je namreč prva stopnja. Prisluhniti kritikam pa je neprimerno težje. Ko je ta teden objavil podpredsednik LDS Slavko Ziherl javen poziv Pahorju, je seveda njegovo dejanje delovalo smešno. A le za en dan: ko se je Pahor odzval in je bilo iz njegovega odgovora jasno, da kritiko dopušča, sliši pa ne, je bil smešen on, Ziherlovo pismo pa je pridobilo težo.
Razlika med zatiranjem in dopuščanjem kritike je sicer velika. A dopuščanje kritike je pač le minimalni standard. Zmožnost soočanja s kritiko pa je raven, ki jo pričakujemo od zrelih politikov. Premier ne kaže, da bi se tega zavedal. Zdi se, da se je zadovoljil z minimalnim standardom. Za resnega državnika je to premalo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.