Izrednim volitvam naproti
V stališčih, argumentaciji in političnem delovanju ni bistvene razlike med Podobnikom, Pahorjem in Janšo. Vsi razumejo politiko in diplomacijo na podoben način.
Domala nedoumljivi zapleti s Hrvaško se nadaljujejo in tokrat smo dobili pričakovan zaplet z referendumom. Marjan Podobnik se s svojo civilno iniciativo in obrobno Stranko slovenskega naroda skozi glavna vrata vrača v slovensko politiko. Toda problem ni toliko njihov politični nacionalizem, čudaško razumevanje mejnih vprašanj in izsiljevanje rešitev z referendumi, ki trenutno spravlja v obup vladajoče slovenske politične elite. Težava je v tem, da v stališčih, argumentaciji in političnem delovanju ni bistvene razlike med Podobnikom, Pahorjem in Janšo. Vsi razumejo politiko in diplomacijo na podoben način. Politika izsiljevanja in sprenevedanja je postala normalna drža, ni razlik med politično elito in vaškimi posebneži. V nevarnih ekonomskih in socialnih kriznih razmerah postaja politična kriza vse bolj očitna. In to tri mesece po volitvah in sredi največje gospodarske in socialne krize. Takšni politiki ne morejo rešiti ničesar, niti sami sebe. In to postaja naš osrednji in hkrati skupni problem.
Izhodiščna krivda ni pri Podobniku, temveč tiči v uradni slovenski politiki. Pahor je nasedel stari Ruplovi diplomatski strategiji, da kot članica EU lahko ob vstopu Hrvaške prisilimo sosednjo državo v maksimalne obmejne koncesije. Slovenska vlada je torej na evropski šahovnici začela nevarno igro izsiljenih rešitev, pri čemer mora biti izpolnjena naša temeljna zahteva po obvladovanju Piranskega zaliva in prostega dostopa do odprtega morja. Toda politika izsiljenih rešitev se je nenadoma obrnila kot bumerang. Najprej je prvo lekcijo doživela z Janševim izsiljevanjem, kasneje sta koalicija in opozicija doživeli blokado Podobnika in njegove zunajparlamentarne stranke. Grožnja z referendumom postaja realnost ne samo glede hrvaškega pristopa v Nato, temveč kasneje tudi EU. In mednarodna kredibilnost države, ki je danes ogrožena zaradi zavrnitve hrvaškega vstopa v Nato, bo jutri doživela reprizo znotraj EU.
Očitno političnim elitam takšno izredno stanje ustreza. Poigravanje z nacionalnimi interesi in politične strasti glede morskih meja prinašajo poceni politične točke in vse stranke so se poenotile glede tega in porazdelile politični trg. Težave nastopijo in ravnotežje se poruši, če na trg vstopijo novi igralci z gverilsko taktiko, kot si je to povsem legitimno privoščil Podobnik, ali pa če mešetarimo s tretjim blokom, kot sta Nato ali pa EU. Nenadoma so politične elite ogrožene, njihove politične manipulacije in koketiranje s političnim nacionalizmom pa se spreminjajo v farso.
Zadnja je kajpada zahteva po referendumu. Očitno politiki ne vedo, kaj delajo. Nenadoma potrebujemo izjavo, ki bo zavezovala slovensko politiko glede stanja na kopnem in zlasti morju na dan 25. junija 1991. To je namreč naša osrednja zunanjepolitična frustracija. Toda takšno izjavo in zavezo že imamo v Memorandumu o Piranskem zalivu (7. april 1993), zato je prepir okoli drugih mejnih točk navadna politična pravda za oslovo senco. Težava je drugod in ima za nameček celo povsem strokovno ozadje. Razkriva namreč nemoč politike in nesposobnost naše pravne stroke, da bi državljanom nalila čistega vina in umirila protislovna pričakovanja ljudi glede pravične ureditve meje.
Poglejmo primer. Pred dnevi se je predsednik Mesić v svojem ironičnem slogu, in podobno je o tem govoril tudi ugledni profesor Rudolf, poigral z zamislijo, da bi glede na slovensko argumentacijo prostega dostopa do morja tudi Hrvaška morala dobiti prost dostop do Avstrije. Oglasil se je kajpada naš strokovnjak za pravo morja, profesor Pavliha, in ponudil nekaj mednarodnih primerov ter domačo raziskavo kolegov s FDV glede pravic dostopa do odprtega morja v mednarodnem pravu. Odlično in povsem pravilen pristop. Toda zakaj potem tega stališča in te pravice ne uveljavljamo na mednarodnem sodišču, v arbitraži in mediaciji, kjer bodo na koncu namesto političnega voluntarizma, vaškega nacionalizma in težko opredeljive zgodovinske pravičnosti vendarle prevladala pravna pravila urejanja meja na morju? Zakaj so v zadregi ugledni pravniki, ko bi morali zastopati pravno logiko in argumentacijo, namesto da se priklanjajo politiki in pogosto javno govorijo z jezikom kakšnega Joška Jorasa? To pa ni več problem politike, temveč intelektualne in moralne integritete pravne stroke.
Za začetek bi lahko pojasnili politično puhlico, kaj pomeni na primer obvladovanje »celovitosti« Piranskega zaliva, ko sosednji državi jemljemo pravico do kakršnekoli morske meje, kar je absurd in sprto že s prvim členom Konvencije o teritorialnem morju (1958). Za nameček bi lahko pojasnili, kako si v imenu slovenskih nacionalnih interesov zamišljajo uresničenje pravice neposrednega prostega pristopa na odprto morje. Sloviti dimnik južno od Savudrijskega rta do približne črte Umaga meji namreč na območje tuje obale in posega hkrati v meje hrvaškega teritorialnega morja. Takšnega primera pravic mednarodna praksa ne pozna in je v nasprotju s temeljnimi postulati Konvencije o pravu morja. Nam najbližji in najlažje razumljiv primer Francije in Monaka je povsem drugačen od argumentov, ki jih ad hoc ponuja Pavliha. Morda bi se pri tem sklicevali na načela posebnih institucionalnih vezi, toda zato potrebujemo prijateljske razmere, ne pa izsiljevanje, kar je trenutno slovenska politična strategija. Nič od tega, kar mislimo, da je naše, nam namreč ne pripada. Pravzaprav bi naše pravice lahko uresničili samo tako, da bi se drugi odpovedali svojim. Zato pa jim ničesar ne nudimo v zameno in tu je problem, ki ga slovenska politika ne razume in ne zna rešiti.
Zgodba z referendumom ima jasno sporočilo, ki ga nihče noče videti in razumeti. Na prizorišče se povsem legitimno vračata M. Podobnik in domačijska politika. In to v času vzpona ekonomskega nacionalizma in protekcionizma. Mednarodna kredibilnost države kopni in postajamo klasični balkanski prepirljivci. Referendum bo hkrati presenetljiva negacija demokratičnih odločitev in končna nezaupnica vsej politiki zaradi domnevne izdaje nacionalnih interesov. Za Podobnikovimi jurišniki bodo v senci stali strateg Janša in njegovi. Sredi največje ekonomske in socialne krize je manipulacija politične ulice mala šala. Jeseni se nam obetajo izredne volitve. Zato nasvidenje v naslednji vojni!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.