2. 4. 2009 | Mladina 13 | Kolumna
Malo resnosti. Čas je.
Kako naj vlada postane kredibilna, če naj bi bili zgodovinski ukrepi narejeni v naslednjih štirinajstih dneh, danes pa jih ne zna niti našteti?
Prejšnji teden je premier z mrkim izrazom na obrazu, v temni obleki z žalno kravato, stopil pred kamere in objavil dramatično gospodarsko napoved za leto 2009. Člani strateškega sveta so bili šokirani, ekonomska stroka je izrazila dvome, ministri in vladni svetovalci so kot običajno pohiteli s protislovnimi izjavami. Dan kasneje je vlada v parlamentu branila rebalans proračuna na starih optimističnih postavkah, Pahor pa je napovedal zgodovinske reforme, tretji protikrizni paket. Dva dni kasneje v Celju o vsem skupaj malce podvomi predsednik republike in dramolet ta torek na prvem sestanku zaključi krizna skupina ministrov, kar zaokrožuje uradno potrditev slovenske recesije. Opozicija molči, ker očitno nima česa povedati. Skupni imenovalec je jasen in skrb zbujajoč. Nekredibilnost političnih elit, pomanjkanje pravih rešitev in nesposobnost oblikovanja učinkovitega protikriznega menedžmenta.
Ustavimo se najprej pri dramatičnem obratu napovedi gospodarske rasti vladnega Umarja, ki je končala pri negativni 4-odstotni rasti BDP. Nekatere druge napovedi, na primer BS, so blažje in predvidevajo padec za 2 odstotni točki BDP, MDS za en odstotek in podobno. Toda modelske napovedi v razmerah velikih asimetričnih informacij in neobvladljivih tveganj nimajo velikega pomena. Zato bi bilo veliko pametnejše od velikih razprav, ali je napoved Umarja dobra ali slaba, takšno interpretacijo sprejeti kot uradno in zavezujočo. Pomembnejši so namreč ukrepi in odgovori ekonomske politike na različne scenarije, manj pa gre za ciljanje pravih napovednih vrednosti v letu zgodovinsko neprimerljivih politično-ekonomskih pretresov.
Od tod dalje sta pomembna dva sklepa. Vladni rebalans proračuna nima nobenega pomena. Temelji na napačnih predpostavkah pozitivne rasti, zato precenjuje prihodke in napačno razlaga možnosti dohodkov in proračunski saldo. Vlada bi ga morala nemudoma umakniti, pripraviti nov proračun in vključiti veliko radikalnejše varčevalne in spodbujevalne ukrepe, če želi ostati v naslednjih dveh letih v znosnih negativnih okvirih vseh štirih blagajn javnih financ. Vladni argument, da omogoča protikrizno delovanje in da bo pripravila nov rebalans s tretjim krogom ukrepov, nima posebne teže. Dejansko bodo vsi novi protikrizni ukrepi zahtevali rebalans v svoji izvedbeni fazi, zato bi morala pripraviti proračun v obliki scenarijev in dinamičnega medletnega prilagajanja. Za nameček v sedanjem rebalansu še vedno prevladuje logika samodejnih stabilizatorjev, vlada očitno lovi mejne vrednosti maastrichtskih fiskalnih kriterijev, hkrati pa nima jasnih predstav, kaj je središčna os njenih ekonomskih politik. Fiskalna sposobnost države je bistveno nižje od vladnih pričakovanj, toda očitno niti vlada niti socialni partnerji tega niso pripravljeni sprejeti in upoštevati.
Vlada je očitno do sedaj zasledovala defenzivno taktiko in parcialne pristope. Šele tretji paket ukrepov očitno zadeva široko fronto kratkoročnih in dolgoročnih ukrepov, predvsem pa stavi na strukturne politike in obeta celovitejši pristop. Toda ta vlada ima za krizne razmere očitno prirojeno usodno napako. Ne zna komunicirati svojih rešitev, ne zmore pripraviti strateškega protikriznega dokumenta in ne obvladuje kriznega menedžmenta. Tretji krog ukrepov je zato nova predstava starih težav, čas za popravne izpite pa se brezpogojno izteka. Kako naj vlada postane kredibilna, če naj bi bili zgodovinski ukrepi narejeni v naslednjih štirinajstih dneh, danes pa jih ne zna niti našteti. In če že govoriči o posameznih ukrepih, ki zadevajo pokojninsko in zdravstveno reformo, pa druge zaposlitvene in plačne pravice zasebnega in javnega sektorja, dejansko zgolj po nepotrebnem ustvarja reformne nasprotnike med socialnimi partnerji. Pahor postaja tudi na reformnem področju neznosen Janšev klon. Janševe reforme so bile koherentnejše, toda reformisti so pogoreli v prvem spopadu s socialnimi partnerji, ker so jih razlagali kot socialni diktat in ne kot socialni sporazum. Smo korporativistična država in paradoks brez primere bo, ko bo tudi levosredinska vlada pogorela v spopadu s sindikati. Gasparijeva prva napoved novega reformnega paketa je zato velik komunikacijski in politični nesporazum. Ekonomska vsebina, ki je tudi še ni, bo tako povsem drugotnega pomena. Poudariti pa bi morala pet stebrov. Vračanje zaupanja v finančni sektor, kompleksno pomoč izvoznim podjetjem, spodbujanje podjetništva, reformo socialne države in zagon investicijskega cikla. Nov socialni sporazum je sredstvo za dosego teh ciljev.
In za nameček to celo ni osrednji problem. Večina slovenskih ukrepov deluje trenutno horizontalno, kot v mirnodobnih časih. Bistvo sedanjega pristopa pa je učinkovit krizni menedžment, ki postaja celo osrednja konkurenčna prednost spoprijema s krizo. In to ni samo slovenski problem. Celo razvite administracije, kot je ameriška, imajo krizni menedžment razvit samo za vojaške namene, ko je ogrožena nacionalna varnost. Sedaj pa gre za civilno, finančno, gospodarsko in socialno krizo in zmeda je popolna, doma in v tujini. Toda Slovenija je majhno, odprto in menedžersko obvladljivo gospodarstvo in ima idealno možnost za preboj. Zato potrebujemo jasno opredeljen krizni načrt, cilje, strategije, politike, projekte in ukrepe. Bistveni so selektivni vertikalni ukrepi in horizontalna komunikacija. Pomembne so informacije in fleksibilne intervencijske ekipe, centralizacija ukrepanja in oblikovanje operativnega centra za vodenje protikriznih ukrepov. Seveda to hkrati pomeni, da povečujemo odgovornost, gojimo kulturo sodelovanja in zaupanja, oblikujemo ali spoštujemo zakonska pooblastila in skrbimo za poslovno kontinuiteto. Kajti ta zgodba se konča s podjetniškim prestrukturiranjem in novim vedenjem državljanov kot potrošnikov.
Rooseveltov pristop v letih 1936-1939, Marshallov povojni plan, dobra praksa Merklove in Kitajske so popotnica operativnim rešitvam. Trenutno vlada slabo razume značaj in globino krize, nima protikriznih strategij, zelo je nerodna pri izvedbi in katastrofalno komunicira. To je tudi rakov vrstni red možne ozdravitve. Če smo že obsojeni nanjo in so opozicijske alternative še slabše. Recesija je čas sprememb, toda brez kredibilnosti ni rešitve. Vlada jo trenutno razprodaja. V imenu koga?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.