7. 5. 2009 | Mladina 18 | Kolumna
Norčujejo se pri belem dnevu
Od zavrnitve referenduma do gospodarskih mahinacij
© Tomaž Lavrič
Ustavno sodišče (US) je z odločbo zavrnilo referendum o noveli zakona o odvetništvu. Predlagatelji referenduma so ogorčeni in streljajo filipike na račun US. To je pač razumljivo. Še bolj je samoumevno, da se zgražajo nad protesti opozicijskih strank članice vladajoče koalicije, kot so SD, Zares in LDS. Referendumska pobuda je namreč merila na zakon, ki ga je parlamentarna večina sprejela. Ko je US razsodilo v prid vladnim strankam, zdaj seveda te branijo odločitev US pred verbalnimi protesti opozicijskih politikov.
A čeravno se zdi, da gre za spor med dvema političnima poloma, je zadeva veliko bolj usodna.
Svojo bit je ob tem dokončno izgubila LDS, ko je njen glasnogovornik Borut Sajovic izjavil, da se odločitve US ne komentira, ampak se jih spoštuje. Drugi del stavka je kajpak zavezujoč, saj bi državni red razpadel, če bi ustavnih odločb ne izpolnjevali. Toda, zakaj bi posamezniki in stranke ne smeli imeti mnenja do dela US? Odločba je resda obligatorna, toda lahko jo kritiziram. Stranka LDS pa zahteva apriorno molčeči priklon. S tem postaja na las podobna strankarski skupini ljubljanskega župana (1861-64) Mihaela Ambroža, ki je od svojih politikov zahtevala, da so hkrati zvesti cesarju ter neodvisni in samostojni, kar je kajpak absurd. Kako bo nekdo, ki je apriorno zvest cesarju, hkrati tudi neodvisen od cesarja?
Toda LDS je protislovna tudi do sama sebe. Ko so bili ustavni sodniki razsodili, da je na referendumu 1996 zmagal večinski volilni sistem, je tedanji in še vedno aktualni veljak LDS Tone Anderlič glasno nasprotoval, da bi parlament realiziral sklep US: Ni ga Boga nad menoj, ki bi mi ukazoval, kako naj glasujem. Danes ista LDS zahteva molk od poslancev SDS, medtem ko njena predsednica Katarina Kresal celo narekuje, da bi moral Vinko Gorenjak (SDS) odstopiti z mesta predsednika parlamentarnega odbora zaradi kritike ustavne odločbe.
Seveda pa US ni le arbiter med strankami v konfliktu, tokrat je poseglo v ustavno pravico do referenduma. Doslej je kazalo, da je ta ustavna pravica primarna, da manjšine, naj si bo 30 poslancev, državni svet ali 40.000 državljanov s to pravico lahko postavijo pod vprašaj odločitev politične večine. In da je ta pravica neodtujljiva, razen kadar bi referendum odločal o proračunskih zadevah ali pravicah manjšinskih skupin.
Zdaj pa je peterica ustavnih sodnikov sprejela fatalno prepoved razpisa referenduma z nenavadno utemeljitvijo: ker bi tak referendum lahko povzročil ... Na osnovi zgolj hipotetične možnosti, ki jo nakazuje besedna grožnja, da morda odvetniki ne bodo več sodelovali v nudenju brezplačne pravne pomoči, je US zavrnilo ustavno pravico do referenduma. Če prevedemo v enostavno misel: ker bi lahko referendum povzročil umanjkanje ustavne pravice do sodnega varstva, bomo prepovedali ustavno pravico do referenduma!???????? Sodba torej na osnovi grožnje dela odvetniškega lobija.
Izjemno nevaren precedens, ki nas vrača v čas pred demokracijo. Takrat so namreč tožilci zaplenjali časopise, ker bi ti z objavo spornih člankov lahko povzročili hujše vznemirjanje javnosti. In seveda sodišča so potem vsakič zaradi tega »bi« samoumevno potrjevala zaplembe in onemogočala, da bi mediji že pred četrt stoletja prinašali kontroverzne poglede na stvarnost.
Zgodovina se sicer ne ponavlja, kvečjemu kot farsa. V osemdesetih je bil eden najbolj zvestih varuhov starega režima javni tožilec Boris Stadler, ki je s svojimi zaplembami alternativnih časopisov skrbel, da je javnost živela v atmosferi enopartijske perspektive. Danes mož več ne preganja časnikov, opustil je tudi tožilski poklic. In kje ga najdemo? Pojavil se je kot lastnik nebuloznega podjetja SAS Group, kateremu je uprava Mercatorja pod vodstvom Zorana Jankovića na lepe oči nakazala več kot 800.000 evrov. Mož, ki je bil pred dvema desetletjema pikolovsko natančen in iskal vsako besedico, ki je kršila tedanje partijske zakone, je leta 2004 prejel to vsoto zato, da bi njegovo podjetje varovalo poslovalnice Mercatorja. Se je torej takrat ukvarjal s podjetjem, ki je bilo registrirano za varovanje? Nikakor, njegovo podjetje je vnaprej prejelo kramarjansko vsoto, ne da bi delo izvršilo in ne da bi bilo sploh registrirano za varovalno dejavnost.
Obrat gospoda Stadlerja iz pravovernega tožilca partije v pridobitnika, ki ustvarja premoženje na osnovi kršenja postave, je prototip dela slovenskih podjetnikov tipa Šroti, Jankovići in podobni.
Odsotnost ne toliko poslovne morale kot bazičnega spoštovanja zakonov. Tu LDS, Zares in SD ne poskočijo tako kot ob verbalni kritiki politikov SDS na račun odločitve US.
Kaj počne gospod Boško Šrot? Sistematično krši postavo in red, podprt z vojsko odvetnikov in pahljačo medijev. Dobesedno norčuje se iz varuha konkurence Janija Soršaka, ki zanj ni tista meja zakona, ki bi jo upošteval, ampak počne vse, da bi jo zaobšel.
Istega reda je tudi gospod Zoran Janković. Potem ko se je razkrilo, da zoper njega in gospoda Čerina poteka kriminalistična preiskava, sta gospoda na tiskovki lahkotno zavrnila vse obtožbe. Kako, da so denar nakazali podjetju, ki ni imelo licence za varovanje? - Seveda, saj je nameravalo kupiti podjetje G 7, ki se ukvarja z varovanjem. Zakaj so nakazali denar podjetju SAS Group? - Ker je bil to vezan posel, ker tako Stadlerju pri prevzemu Maximarketa ni bilo treba plačati odpravnine. Kajpak pa gospoda potem nista odgovorila, zakaj je SAS Group čez nekaj let vrnil predujem in kako so potem uredili odpravnino za gospoda Stadlerja.
Vsaka poteza je pomenila premišljeno strategijo, kako zaobiti postavo.
Toda, zadeva sega daleč prek mahinacij nekdanje Mercatorjeve uprave. Zakaj lastniki in nova uprava niso takoj po odstavitvi Jankovića 2005 reagirali na dejstvo, da je to slavno podjetje, ki je znano po tem, da kooperantom plačuje z veliko zakasnitvijo, zakaj je torej pri SAS Groupu ravnalo v nasprotju s svojimi načeli in plačalo denar že vnaprej? Zakaj je bilo nadzornikom Mercatorja malo mar, da je pred njihovimi očmi poniknil skoraj milijon evrov? Kaj so počele revizijske hiše? Zakaj so z zadevo prišli pred kriminaliste šele po nekaj letih?
Eden ključnih problemov slovenske države so kriminal in mahinacije podjetnikov in menedžerjev. Toda njihovi glavni proti-igralci so kriminalisti in tožilci. Ti pa so vedno zaviti v molk. Pred medijskimi kamerami se nastavljajo odvetniki, tožilci pa ponavadi odhajajo s sklonjenimi glavami brez besed, kriminalistov pa ni niti opaziti. Tudi spomin ne pomni, da bi kdaj kdo izmed predsednikov države nagradil z državnim odlikovanjem zavzetega tožilca ali kriminalista. Koliko intervjujev s tožilci in kriminalisti smo brali po časnikih?
Narobe svet: tajkunske podjetnike, ki so medijske zvezde in polni denarja, bodo uspešno preganjali anonimni uradniki s solidnimi plačami? V bitki z njimi celo varuh konkurence Jani Soršak deluje kot papirnati tiger, ki da kakor za svojo zabavo preganja monopoliste in druge kršitelje ekonomskega reda. Premier Pahor ga je glasno obiskal prvič in zadnjič, ne da bi mu dal večjo moč sankcioniranja. Še več, medtem ko varuh konkurence vodi postopke zoper podjetja Boška Šrota, istega Šrota premier Pahor povabi kot izbranega gosta na svoj reprezentančni posvet z menedžerji!????
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.