28. 5. 2009 | Mladina 21 | Kolumna
Protikrizni libreto
Zdi se, da iger še ni konec, torej je tudi kruha dovolj. Vsaj za tiste pri koritu.
Obdobje finančne liberalizacije je očitno spet končalo v muzeju ekonomskih starin. Kombinacija finančnega kolapsa bank in velike ekonomske recesije spreminja svet in stara pravila igre. Legitimnost tržnih institucij je potonila, deregulacija se spreminja v novi intervencionizem, staro privatizacijo zamenjuje novo podržavljanje. Slovenski protikrizni ukrepi so na razpotju. Vladna jamstvena shema bankam ni zaživela, ker je banke niso mogle in želele izkoristiti. Manjkali so izvedbeni zakonski dokumenti, vlada se je nevarno lovila glede njihove vsebine, domala neverjetni politični zapleti so nastali pri fantomskih »tajkunskih kreditih«. Očitno je pred nami dramatični razplet Laškega in Istrabenza, ki sta s Šrotom in Bavčarjem zaslovela kot nosilca spornih menedžerskih ravnanj. Toda osrednja težava političnega obračuna s spornim poslovnim ravnanjem menedžerjev tiči v političnem voluntarizmu, ki lahko v temelju destabilizira pravno tržno ureditev, finančne tokove in korporativno upravljanje. To pa je nevarna in nepredvidljiva igra.
Protikrizni libreto je v zadnjih tednih dobil dramatične razsežnosti. Gospodarstvo se je v zadnjih mesecih znašlo v pričakovanem krču, na dan so privrele vse strukturne slabosti slovenskega gospodarstva in dosedanjih ekonomskih politik. Podjetja se kratkoročno rešujejo z dodatnim financiranjem in finančnim reprogramiranjem, zato potrebujejo hitro reakcijo bank in dramatično spremembo ročnosti kreditov. Toda tu so trčila na težavo. Banke so posojilni krč doživele že davno pred njimi, ko je razpadel medbančni trg in so se zaprli običajni finančni viri. Ker se že mesece povečuje kreditno tveganje, banke le s težavo lovijo ravnotežje med obveznostmi in kapitalsko ustreznostjo. Zato so povsod dobile zunanjo pomoč v obliki državnih jamstvenih shem.
Toda zakaj kreditiranje podjetij s poroštvom države, ki velja za enega ključnih stebrov vladnih protikriznih ukrepov, pri nas ni zaživelo? Očitno država ni dovolj jasno definirala poroštvenih pogojev, hkrati pa je vsaj v bankah z državnim solastništvom temeljito destabilizirala upravljavsko vodstvene strukture bank. Nejasni sistemski pogoji glede kreditiranja in padec zaupanja v poslovne odločitve so povsem blokirali menedžerske odločitve. Nihče ni želel tvegati, ne poslovno in ne politično, v razmerah na pol obglavljenih menedžerskih struktur in splošnega nezaupanja pa bančni posli ne morejo cveteti. NLB je dober primer teh zadreg. Ponavlja se neka sistematična napaka sedanje vladne garniture, ki je najbolj vidna na dveh najnevarnejših čereh njenega dosedanjega vladanja, v razmerju do Hrvaške in »tajkunov«. V obeh primerih sta za sicer realnim politično ekonomskim problemom v ospredju določena politična fantazma in povsem zgrešen labirint ukrepanj.
Ta vlada boleha za političnim populizmom, ker ji očitno manjka lastne samozavesti. Poslovni tajkuni so v večini primerov ekonomski proizvod Janševe vlade, toda politično jih je ustvarila Pahorjeva administracija. Sporni prevzemni krediti so nastali v času Janševe vlade, politično pa jih problematizira sedanja oblast. Zdi se, da v vladi nihče ne obvladuje političnega šaha in ne premisli potez, ki sledijo problematični otvoritvi. Politična javnost je v krizi upravičeno frustrirana s spektakularnimi prevzemi in navideznim bogastvom menedžerskih prevzemnikov. In politiki bi to radi izkoristili. Toda ne vedo, kako zadeve tehnično izpeljati, zato se v izpeljavi svojih ideoloških zamisli politično vedno bolj zapletajo. Kako rešiti pravni in politični problem prostega izhoda na odprto morje je ravno tako težavno kot razmejevanje tajkunskih kreditov. Izhodiščna igra s populističnim ognjem kasneje onemogoča kakršnekoli racionalne rešitve in na koncu se navidezno spektakularne in všečne politične poteze vrnejo kot bumerang. Napake vlade izkorišča opozicija. In nobeno presenečenje ni, da imamo v ozadju potem enako grožnjo z referendumom. Karkoli se bo zgodilo s Hrvaško, lahko vedno posežemo po njem, in kadarkoli lahko tajkunski gordijski vozel z njim do kraja zavozlamo. Referendum postaja v teh razmerah skrajna karikatura demokracije in dokončen poraz sedanjih političnih elit, z leve in desne.
Novela zakona o jamstveni shemi ni ponudila odrešujočih rešitev. Financiranje ali refinanciranje odkupov podjetij in z njimi povezanih oseb je sedaj prepovedano, če ima kreditojemalec kakršnekoli težave z regulatorjema konkurenčnosti in trga vrednostnih papirjev, zaradi prijave prevzema ali sproženih postopkov. To je sicer boljša rešitev od prejšnjih predlogov, da bi o tem morali diskrecijsko presojati nadzorni sveti ali celo ministrstvo za finance. Tudi to pa pušča veliko manevrskega prostora za voluntarizem državnih organov, bank ne odrešuje smiselnega razmejevanja prevzemnih in drugih kreditov in še manj je jasno, kdo v prepletenih prevzemnih mrežah sploh sodi v krog spornih kreditojemalcev. Veliko lažje bi bilo, če bi manj gledali nazaj in bolj v prihodnost. Shema je namenjena sproščanju prihodnje likvidnosti, kreditom za investicije in obratni kapital, s preteklimi krediti, tudi politično spornimi, pa bi lahko »obračunali« na temelju povsem poslovnih kriterijev za kreditno zavarovanje in njihovo unovčevanje. Uzakoniti bi morali transparentnost jamstev in poslov, predvsem pa zunanji nadzor namenske uporabe posojil. Ideja, da bi bančne zasege spornih papirjev potem prenašali na nove državne sklade ali slabe banke, niso posebno dobre. Transakcijski stroški teh institucij so veliki, moralnega hazarda ne odpravljajo, delitve tveganj in koristi pa tudi ne, edina »prednost« je tako zgolj državno reguliranje nadaljnje privatizacije.
Regulacijski okvir finančnega sistema je torej tudi pri nas težaven in sporen. Grandiozne varstvene sheme in zgrešena zakonodaja ne rešujejo problemov tveganj. Vsaka kriza šokira množična prepričanja in pogosto vodi do emocionalnih interpretacij in nesmiselnih političnih rešitev. Navidezno reševanje krize se tako spreminja v njeno dejansko poglabljanje. Oportunitetni stroški dosedanjih protikriznih političnih neumnosti so zagotovo povzročili ekonomske škode, ki presegajo odstotek BDP. In zdi se, da iger še ni konec, torej je tudi kruha dovolj. Vsaj za tiste pri koritu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.