11. 6. 2009 | Mladina 23 | Kolumna
Presenečeni zmagovalci in poraženci
Rezultati evropskih volitev
© Tomaž Lavrič
Rezultati evropskih volitev so presenetili vse.
Predsednik SDS Janez Janša je še teden pred volitvami opozarjal, da je prednost, ki jim jo napovedujejo nekateri mediji, vprašljiva, da njihove ankete kažejo izenačenost z vladajočo SD. Potem pa pride volilni večer, ki jim prinese veliko zmago 26.92 odstotkov, torej kar 8 odstotnih točk več od SD!!!
Socialni demokrati, ki vodijo vlado, so v slabem letu od rekordnih 30.45 padli na vsega 18.45 odstotkov, toda njihov predsednik Borut Pahor je v prvih izjavah zadovoljno pripovedoval, da so rezultati spodbuda za naprej. Stranka, ki je danes le za 2 odstotka prehitela Novo Slovenijo, je bila jeseni 2008 pred njo kar za 27 odstotnih točk! In ta totalni polom šteje njen prvak kot lep uspeh. Čez nekaj dni so se mu sicer uprli mladi člani, ki so porazu rekli poraz, odgovornost zanj pa naprtili prav Pahorju, ki je na prvi dve strankini mesti postavil Zorana Thalerja in Tanjo Fajon, nekdanjega politika LDS in nekdanjo novinarko. Del stranke torej meni, da bi SD dosegla boljši rezultat, ko bi na čelna kandidatska mesta postavili izpostavljene politike SD? Da je torej volilni poraz zgolj posledica slabe taktike? SD je imela na svoji listi tudi filozofa Leva Krefta, ki je veljal že od osemdesetih dalje za razumnega partijca in je še vedno med bolj uglednimi levimi intelektualci. Toda tudi volivci, ki so podprli SD, so dali glasove raje dvema uvoženima kandidatoma brez socialdemokratskih vsebin, zvesto sledeč namigu vodstva stranke, ki ju je postavilo za izbrani mesti. Ergo, SD šteje natanko toliko, kot so pokazale volitve. V sposobnost njenega vodenja države je prepričano za gigantskih 40 odstotkov manj volivcev kot v septembru.
Najbolj prevzeta nad rezultati je bila kajpak Nova Slovenija. Kako jih je presenetil izjemen volilni uspeh, lahko razberemo iz prvinskega veselja in slavja, NSi je na volilno noč dobesedno žarela. Kaj ne bi, po izpadu iz parlamenta s 3.4 odstotki je zdaj na orjaški številki 16.33. Zgolj naključje in karizma Lojzeta Peterleta? Nak, stranka je začela sistematično braniti vrednote krščanske demokracije, med njimi je izpostavila odločno kritiko ljubljanskega neotitoizma: v imenu deset tisoče pobitih zaradi Titovega diktatorskega režima se je zoperstavljala aroganci novega malikovanja Titovega imena.
Stranka, ki se je pred kamerami POP TV takoj po zaprtju volišč še tresla iz strahu pred porazom, je bila veliki zmagovalec vladajoče koalicije. LDS, ki je bila četrto kolo Pahorjeve vlade, LDS, ki je bila posredna tarča Zaresove kritike bančnega podpiranja tajkunov, je podvojila svoj rezultat. Od septembrskih 5.21 je poletela na 11.52. Čudež in veliki mag Jelko Kacin? Malo verjetno, zadaj je pač realna gesta konkretnih izdaj odločb izbrisanim. Če je LDS dolgo veljala kot zaščitnica gejev, lezbijk, izbrisanih in mirovnikov, je tokrat prvič za eno izmed izrinjenih skupin storila nekaj praktično otipljivega.
Zares, ki je v minulih mesecih nastopal kot alternativa SD, je slavil volilne izide. Za drobec je z 9.81 presegel rezultat 9.37 na parlamentarnih volitvah. Stranka, ki je vodila protitajkunsko dinamiko v vladi, ki je medijsko dominirala v vladi, je namesto prvega mesta med koalicijskimi strankami le za las ujela mesto evroposlanca. V situaciji, ko je kazalo, da bo utopila LDS, je celo zaostala za sestrsko dvojčico. Pa vendar, Zares slavi, saj volilni izid razume kot zmago Gregorja Golobiča. Navzlic navidez samomorilnim besedam Bogdana Biščaka, da bi se vsi zaresovci zlagali tako kot Golobič, ima skoraj deset odstotno podporo volivcev.
A če je doslej stranka nastopala z vsebinskim geslom Zares-nova politika, se z apriorno podporo Golobiču poslavlja od imidža novih politikov. A tu ne gre za vprašanje laži, simpatizerji Zaresa imajo seveda prav, da je primerov laži v slovenski politiki kar nekaj, toda njihovo vladno stranko vodi mož, ki je lastnik podjetja, ki ima nekaj parapodjetij na Nizozemskem. Uteleša torej lik spretnega pridobitneža, ki svojo podjetniško lastnino prestavlja v druge države, ne pa zglednega ministra, katerega izhodiščni svet poslovanja in davčnih relacij je država Slovenija.
Tudi Karl Erjavec je nastopal zmagovalno, a to je bil labodji spev njegove politične imitacije hribarjanskih likov Radia Ga-Ga. Možakar namreč še ni opazil, da je minister za okolje, da je osebno odgovoren za katastrofalno stanje zraka po velikih mestih in za vladno ignoranco do ekološke katastrofe na Celjskem, kjer so vrtnine zaradi vsebovanega kadmija in svinca postale zdravju nevarne.
Presenečena nad volilnim polomom je tudi SLS, kar je sicer brez omahovanja priznal Radovan Žerjav, toda stranka še vedno ni zmogla reza s svojim grobarjem Boškom Šrotom. Bivši predsednik ni bil le politični advokat tajkunskega brata Boška Šrota, ni bil župan Celja, pod katerega županjevanjem je celjska kotlina postala sinonim za dolino smrti, ampak tudi župan, ki ga je koruptivnosti rešil tožilsko-sodniški par v celjskih palačah justice. Župan je namreč leta 2002 prodal stavbo mestnega kina za 56.000 evrov, nato pa čez pol leta praktično isto poslopje odkupil za 263.000 evrov. Danes protikorupcijski Kos preganja ex-ministra Šturma, ker je podpisal uredbo, po kateri so uradniku na pravosodnem ministrstvu plačevali nekolikanj višjo plačo. Bojan Šrot pa je imel pravosodje na svoji strani, najprej v osebi tožilca, ki je tri leta ovadbo držal v predalu, nakar jo je l. 2007 zavrgel. Šele po intervenciji vrhovnega tožilstva, ki je ocenilo nedopustno ravnanje tožilca, je proces zoper župana stekel, a ga je prvostopenjska sodnica v začudenje razumu oprostila, po razveljavitvi te sodbe, pa je sojenje praktično končano, ker je zadeva zastarala.
Skratka, tako kot Zares še vedno stoji kot en mož za svojim prvakom, tako SLS ne zmore odločne distance do rabot svojega starega predsednika.
Edina stranka, ki nad volitvami ni presenečena, je SNS. Dosegla je sicer pičlih 2.88 odstotkov, toda volitve je uporabila kot poligon, na katerem je promovirala novi obraz Sergeja Časa.
Kaj pa je značilnost evrovolitev v velikih treh državah: v Franciji, Veliki Britaniji in Nemčiji? Na Francoskem je neverjetno uspel Cohn-Bendit s svojo Ekološko Evropo, saj se je uvrstil na tretje mesto, vsega dve desetinki odstotka za drugo najmočnejšo stranko socialistov. V Nemčiji so prav tako tretji zeleni, v Britaniji pa so zeleni na četrtem mestu. Nedvomno v oči bijoč uspeh zelenih, ki pa predstavljajo globoko premišljeno politiko, ki jo ponujajo kot alternativo dominantni vladavini načela profita.
V Sloveniji teh idej ne najdemo v pomembnih strankah, ampak pri personah, kot sta denimo Anton Komat in Gorazd Pretnar, ter v aktivistih Ekološkega kroga, ki so v stremljenjih za pravico do dihanja čistega zraka uspeli na referendumu v Zagorju.
V Ljubljani od župana meščani ne zahtevajo odločno in organizirano, da jim zniža koncentracije nevarnih snovi in trdih delcev v zraku. Tako, da ima župan Zoran Janković čas, da piše protestna pisma v »Delo«, kjer je postal že praktični titoist. Bralce »Dela« namreč poziva, da nehajo brati ljubljanske strani časnika in naj o uspehih njegove vladavine raje prebirajo v mestnem glasilu »Ljubljana«. Prvi županov podpornik v mestnem svetu je sicer stranka Zares.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.