18. 6. 2009 | Mladina 24 | Kolumna
Pokopana iluzija
Pahorjeva vlada je imela dobro izhodiščno zamisel: želela je spremeniti dosedanjo prakso izrazito političnega imenovanja nadzornih svetov v podjetjih s prevladujočo državno lastnino. Naprej ni prišla.
Slovenijo pretresa kriza korporativnega upravljanja. Razloga sta vsaj dva. Sedanja kriza razgalja menedžersko odgovornost nadzornih svetov in uprav. Lanska zamenjava politične oblasti v družbah z državno solastnino pa hkrati pospešuje zamenjavo starih politično nastavljenih menedžerjev z novimi. Če bomo za rešitev globalne krize morali na novo napisati pravila tržnega gospodarstva, potrebujemo tudi drugačne načine korporativnega upravljanja. In tu tiči skupna težava Pahorjevih in Janševih kadrovskih menjav. Zamenjevanje menedžerskih struktur vsa leta poteka brez kakovostnih kriterijev korporativnega upravljanja, ki jih že od leta 2004 skuša uveljaviti OECD.
Pahorjeva vlada je imela dobro izhodiščno zamisel. Želela je spremeniti dosedanjo prakso izrazito političnega imenovanja nadzornih svetov v podjetjih s prevladujočo državno lastnino. Zato je imenovala KAS, nekakšno kadrovsko akreditacijsko komisijo, ki prek merljivih kriterijev preverja in razvršča kakovost nadzornih svetov. Ti pa so potem odgovorni za morebitne menjave uprav, predvsem na temelju raznih revizij. V tem se je vsaj za sedaj bistveno razlikovala od Janševe vlade, ki je v stari desničarski maniri aktivistično in brez posebnih meril izpeljala vrsto menedžerskih zamenjav. Toda Pahorjeva vlada dlje ni prišla in to jo je pokopalo. Določila OECD so ostala v ozadju, vlada ni pokazala nobene večje ambicije glede kriterijev, nove kulture in sistema kadrovanja.
KAD in SOD sta poprijela za temeljne vzvode sprememb in kadrovskih zamenjav. V kadrovskih kuhinjah komaj delujočih nadzornih svetov in lobijev so se znašle uprave SŽ, NLB, Triglava, Petrola, HIT-a in Intereurope, zadnji poker so uprizorili kar stari nadzorniki v Luki Koper. Sistemska izhodišča Pahorjeve vlade so se po nekaj mesecih spremenila v kaotično stanje korporativnega upravljanja in vodenja družb. Nadzorni sveti zamenjujejo uprave, ne da bi ljudi dejansko zamenjali. Te preprosto šele iščejo na menedžerskem trgu. Toda tukaj so razmere vsak dan slabše. Vrsto včerajšnjih menedžerskih zvezd obremenjuje hipoteka zgrešenih poslovnih potez in problematičnih zadolževanj. Domala ves menedžerski svet je stigmatiziran s »tajkunskim sindromom« in politika domala shizofreno obtožuje menedžerje kot glavne krivce za krizo in se jim hkrati dobrika, ker brez njih ne more iz nje. Za nameček je s sistemom nagrajevanja še bolj deprofesionalizirala nadzorne svete. V poplavi pavšalnih sodb se tako izgublja razlika med sposobnimi in problematičnimi menedžerji, dobrimi in slabimi podjetji. Povsod, pri nas, v EU in ZDA, imamo podobno sliko. Direktorjem in vodilnim menedžerjem zaupa samo še 17 odstotkov Američanov, v poslovni svet korporacij verjame 38 odstotkov, v sposobnost trgov pa nekaj več kot polovica vprašanih. V takšnih razmerah nezaupanja se preprosto izgublja možnost dobrega kadrovanja, zato tudi politično opevani javni razpisi tako za nadzorne svete kot tudi za uprave ne prinašajo poslovne odrešitve.
Očitno je temeljna težava izbor pravih menedžerskih ekip in poslovnih voditeljev v uprave in prav na tej ključni točki je dosedanje kadrovanje povsem odpovedalo. Tu najdemo tri napake. Prva in ključna je vsakokratni politični intervencionizem, ki preprečuje, da bi lahko stabilizirali upravljavske in vodstvene strukture podjetij. V naših korporacijah preprosto ne obstaja razvoj notranjih vodstvenih struktur, ki so sposobne in pripravljene prevzeti podjetje. Krka in zamenjava korporativnega vodstva med Kovačičem in Colaričem je vzorčni primer dobre prakse in zato tudi družba prednjači po stabilnosti upravljanja in vodenja ter poslovni uspešnosti. Druga pomanjkljivost so sami kriteriji izbire. Ključni pri izboru kandidatov in prevzemanju poslovnih funkcij bi morali biti relativno jasne predstave glede poslovnega modela, predlogi rešitev problemov, vizija in strateški razvoj družbe. Toda predstavitve so hitre in skromne, poslovni slepci pa običajno izbirajo slabovidne. Na tretjem mestu pa je odsotnost vsakršnih kriterijev vrednotenja dela in poročanja nadzornih svetov ter uprav. In tu se vračamo na začetek. Država nima javne in konsistentne lastninske politike in ne odgovarja parlamentu glede učinkovitega upravljanja z državnim premoženjem. Država ne poroča, ker nima poročil podjetij. Poročil podjetij pa ni, ker ni vrednotenja, in teh presoj ni, ker nihče ne postavi pravil igre. Pa bi jih morali, vlada in potem še zasebni in civilni sektor. Brez vrednotenja in poročanja ni napredka v učinkovitosti in kakovosti upravljanja ter vodenja podjetij. Zato smo glede tega na repu lestvice svetovne lestvice konkurenčnosti švicarskega IMD.
Korporacije so kot cerkev. Prepričujejo svoje vernike na trgih, plačujejo članarine in sledijo pravilom, stavijo na identitetni kapital in zastopajo interese deležnikov. Sedanja kriza nas sili v nove procese regulacije in krizni menedžment, toda reakcije tako politikov kot menedžerjev so bile pogosto katastrofalne. Vsi čakajo na rešitve od drugod, zamujajo pri odločitvah in ne želijo sprejeti odgovornosti. To je klasična izvedbena zanka, ki vodi v poglabljanje krize, celo če bi vedeli za prave izhode. Dejansko sedanje reševanje kapitalizma pomeni sistem novega socialno-zasebnega partnerstva. Država pomaga bankam in podjetjem, menedžerji obljubljajo spremembe v imenu javnih in ne zgolj zasebnih interesov. Poslovno mantro, da so korporacije tukaj zato, da bi maksimirale profite in vrednosti za delničarje, bo v učbenikih nadomestila nova morala socialnega podjetništva, trajnostnega razvoja in družbene odgovornosti. To zahteva novo teorijo in ljudi. Fiatov prevzem Chryslerja vodi nekonvencionalni Sergio Marchionne, 23 vodilnih menedžerjev bo poročalo vladam in javnosti, bankam in lastnikom.
Če država zganja socializem v reševanju kapitalizma, bomo morali socializirati tudi upravljanje podjetij. Pred tednom dni je umrl Peter L. Bernstein, eden zadnjih velikanov čikaške ekonomske šole in naslednik Franka Knighta v analizi tveganj in negotovosti. Tveganje ni usoda izgub, temveč priložnost za spremembe in dobitke. Če podjetja delno nadomeščajo tveganja trgov, potem kakovost upravljanja in vodenja velja za ključno priložnost. Prej bomo to priznali, lažje bomo premagali to krizo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.