25. 6. 2009 | Mladina 25 | Kolumna
Nadrealistični narcisizem
V ospredju pa besede o avtonomiji policije, pravni državi in človekovih pravicah
© Tomaž Lavrič
Predsednica Liberalne demokracije Katarina Kresal postaja najbolj agilni politik vladajoče koalicije. S svojimi potezami in izjavami je že tako zasenčila premiera Boruta Pahorja, da ta deluje samo še kot tehnični koordinator vlade. Odlično je izkoristila odhod Gregorja Golobiča v drugo vrsto vladnih ministrov je in prevzela mesto najglasnejšega ministra. Najprej izdajanje odločb izbrisanim, potem kritika Golobičevega laganja, nato napoved zakonov v prid gejevskim in lezbičnim pravicam in zatem kriminalistična preiskava pri prvem tajkunu Bošku Šrotu. Zadeve izbrisani, pravice istospolnih partnerjev in ukrepi za detajkunizacijo države so sicer projekt celotne vlade, toda kot glasnogovornica si pripenja največje zasluge. Za dan državnosti pa ji je uspel največji spektakel: kriminalist je osumil prvaka opozicije Janeza Janšo, da je izdal tajne podatke, za kar mu preti nekajletna zaporna kazen. To dejanje pa je takoj opremila z interpretacijo, da gre za enakost vseh pred zakonom.
Doslej so bili ministri za policijo zgolj resorni ministri. V primerih imenovanj Igorja Bavčarja (1990), Iva Bizjaka (1992) in Rada Bohinca (2000) so bili sicer tudi politiki, vendar nikoli ni bil policijski minister hkrati tudi predsednik politične stranke. Policijski ministri so le vodili in bdeli nad delom represivnih sil. Tokrat imamo prvi primer, ko je policijska ministrica hkrati tudi predsednica stranke in ko način njenega vodenja policije neposredno vpliva na javnomnenjsko priljubljenost njene stranke. V novejši Evropi je v Franciji podobno proceduro izpeljal nekdanji minister policije Nicolas Sarkozy, ki si je uspel s svojim dirigiranjem policije ustvariti i-midž odločnega in močnega politika in to kronal s predsedniško zmago.
Kriminalistična akcija zaradi izdaje tajnosti zoper Janeza Janšo je sicer v svoji naravi predvsem nadrealistična. Kaj je namreč njegov delikt, s katerim je škodil slovenski državi? Da je v javnosti povedal nekaj benignih besed, da je na zaupnem sestanku predsednikov strank gospa Kresalova nekoč dejala, da reševanje sporov s Hrvaško lahko počaka še nekaj let. Besede, ki v resnici niso nikogar šokirale, ki so jih državljani vmes že pozabili, so zdaj razlog za kriminalistično akcijo!??
Kdo bo seveda porekel: zakon je zakon, velja za vse. Če odmislimo osnovno vprašanje, ali ima vsebina političnega sestanka pravno sploh status državne tajne, nam ostane predvsem spopad dveh vodij političnih strank.
Zgodba o avtonomnosti policije je namreč votla. Zakaj je namreč kriminalist sploh ocenil, da gre za kaznivo dejanje nekdanjega premiera? To je lahko storil šele potem, ko je ministrica za policijo javno razglasila, da so polemične besede, ki ji jih je njen nasprotnik izrekel v teve konfrontaciji, kaznivo dejanje izdaje tajnosti. Šele po njenem osebnem, glasnem in večkrat ponovljenem signalu, so kriminalisti začeli postopek. V enostavni formi - policijska ministrica izreče: to je kaznivo dejanje in policija je v avtonomni akciji.
Ko bi Janša posedoval nekaj Šešeljeve ironije, bi si lahko samo želel nadrealistični razplet, ko bi kot vodja opozicije končal za zapahi, ker je bil televizijskim gledalcem povedal nekaj banalnih misli policijske ministrice.
Ker pa Janez Janša razume potezo kot provokacijo, ostro napade Kresalovo in naenkrat imamo gigantski spopad v političnem ringu: Kresal vs. Janša, kjer med štirimi koalicijskimi partnerji medijski žarometi izpostavijo prav predsednico LDS. Filigransko premišljena strategija liberalcev.
Toda, kaj imamo z zadnjo fronto Katarine Kresal državljani?
Tik pred dnevom državnosti se je dogodil najpomembnejši politični dogodek zadnjega obdobja. Nekaj sto protestnikov iz Zasavja je spremenilo kraj svojih demonstracij, tokrat so se zbrali v prestolnici pred ministrstvom za okolje. Njihova zgodba je grozeča: živijo v kraju, kje otroci dva krat bolj obolevajo za pljučnimi boleznimi kot drugod po državi, vsi skupaj pa dihajo ekstremno onesnažen zrak. Problem je dosegel že takšne dimenzije, da so se ekološkim protestnikom pridružili celo zaskrbljeni zdravniki!!!
A zakaj protestirajo? Vlada Boruta Pahorja je izdala dovoljenje podjetju Lafarge, da v že devastiranem okolju lahko zdaj še množično sežiga odpadke.
Prvi šaljivec vlade okoljski minister Karl Erjavec, ki medijem odgovori še na najbolj neumno vprašanje, se je pred protestniki preprosto skril in poslal odposlanca, ki naj bi množico prepričal, da je vse v redu, da vlada skrbi za njihovo zdravje.
Toda, če je sežigalnica tako nedolžna reč, kaj za vraga so jo postavili v zakotnem kraju in ne v ljubljanskih Stožicah?
A epohalnost protesta sega prav v bit sodobne demokracije. Ogroženi domačini ne iščejo podpore pri političnih strankah, ki bi se v njihovem imenu borile zanje, ampak jemljejo politiko v svoje roke, kar je prototip neposredne demokracije. Na politike ne apelirajo, od ministra in vlade zahtevajo.
In kaj je vsebina? Egoistični privilegij? Nak, osnovna ustavna pravica, da živijo v zdravem okolju.
Sramota za vlado! Ko bi imel premier Pahor nekaj smisla za decenco, bi takoj odstavil ministra Karla Erjavca. Ministrstvo, ki naj bi varovalo okolje, nonšalantno izdaja dovoljenja za okolju uničevalno proizvodnjo!!!!!!
Kaj pa ima ta zgodba z avtonomnostjo policije? Ko je v igri osebni in strankarski interes Katarine Kresal, je kriminalistika takoj na delu. Ko pa v Zasavju ali na Celjskem okoljske skupine pre-dočijo dokaze o uničenju plodne zemlje, ne beremo, da so kriminalisti obiskali osumljena podjetja in zaslišali odgovorne. Po zakonu o varstvu okolja je namreč kaznivo dejanje uničevanje narave, zemlje, zraka in voda.
Toda to, kar zadeva množice, pravzaprav posledično vse prebivalce Slovenije, ni dovolj močan razlog za kriminalistično akcijo!????
Mož, ki rad pridiga o človekovih pravicah in o pravni državi, je državni predsednik Danilo Türk. Že po dobrem letu svojega predsedniškega mandata izdaja knjigo - pozor - svojih govorov, ki jih je imel v prvem letu predsednikovanja!
Narcisizem, ki lahko tekmuje samo z legendarnim Kim Il Sungom, nekdanjim korejskim diktatorjem, ki je izdal stotino knjig, v katerih so zapisovali tako rekoč vse besede, ki jih je kdaj izustil.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.