9. 7. 2009 | Mladina 27 | Kolumna
Ekosofija
Pripoved o gibanju “deep ecology”
© Tomaž Lavrič
To ni priložnostna navdušenost za ekologijo, ko človek postane plemenit, ker v stanovanju sortira odpadke in jih meče po različnih zabojnikih, zraven pa se vozi v džipu, kupuje modne obleke in počitnikuje po južni polobli. To je filozofija življenja, znana tudi pod imenom deep ecology. Eden njenih očetov je pokojni norveški filozof Arne Naess, ki je pred 20 leti napisal znamenito knjigo »Ecology, community and lifestyle«. Dolgoletni predstojnik oddelka za filozofijo na univerzi v Oslu se je lepega dne v letu 1969 odločil, da zapusti profesorsko službo, da bi lahko začel živeti. Toda kako naj živi?
V švedskem Göteborgu se je pred tednom dogodilo čudo: v mesto sta prikorakala dva losa. Los je orjaški jelen, ki nosi do 20 kil težko rogovje, v nasprotju s slovenskimi sorodniki pa ni prav nič plašen, ampak samozavestno junaški. Kako so se torej na par losov odzvali meščani? Brez panike in brez ostrostrelcev, samo skupina okoljevarstvenikov ju je poskušala spraviti iz mesta, vendar živali nista kaj prida reagirali in sta še naprej zvedavo pohajali. Šele proti večeru sta se odločili, da zapustita mesto ljudi, in sta se vrnili v gozdove.
V slovensko mesto Ljubljana je spomladi prihlačal medved. Zvedavo je krožil po Rožniku, se ustavil pred živalskim vrtom, ko pa se je zanj razvedelo, so v mestu zavladale izredne razmere. Policaji so Šišenski hrib obdali s plastičnimi trakovi, ekipe specialcev pa so ga zalezovale ves dan, dokler ga niso proti večeru odkrile in s strelom uspavale. Izkazalo se je, da je bil mlad medvedek, ki se je v strahu pred ljudmi vseskozi skrival po grmovju. Javno mnenje ga je v hipu krstilo za medveda Rožnika, ustrezne službe so ga potem odpeljale daleč v gozdove, od koder naj bi potem pritacal do avstrijske meje, kjer ga je ustrelil, obglavil in odrl lovec na trofeje. Javnost je bila šokirana, policijska ministrica je kazala vidno pretresenost ob tako krutem koncu.
Primera, ki ponazarjata dva različna odnosa do narave. V slovenskem je divja žival simpatična, vendar jo imamo radi samo tedaj, ko živi daleč stran in ne dela škode človeški posesti in ne straši človeka. V skandinavskem vlada pogled, ki v živali vidi enakovrednega prebivalca, ki ima pravice in ki ga spoštujejo tudi tako, da ga ne preganjajo, če zaide mednje.
Seveda to ni absolutni pogled, je pa posledica ekosofije, ki so jo širili in živeli Naess in podobni. Ko prof. Naess razmišlja o merjenju splošnega standarda, si zastavi vprašanje: Čigavega? Povprečnega Norvežana? Prodajalca? Afričana? Ali tudi živali, rastlin in celo pokrajine kot take? Pri njem je vrednost narave v tem, da biva, in ne v tem, da služi človeku in podjetnikom kot sredstvo za bogatenje ali kvečjemu ovira, ki jo mora odstraniti. Heretične misli, pa vendar: so res oddaljene svetlobno leto od Slovenije?
Tudi v sodobni slovenski državi je prvo vodilo zakon kapitala. Toda zadnjič se je dogodil že mali obrat. Ko je znani podjetnik kupil Plečnikov stadion in dal izdelati načrt prenove, ki bi na isto mesto postavil impozantne gradnje, se je pojavila drobcena ovira. Meščani iz bližnjih blokov so vložili sodni spor, ker je nameraval pozidati tudi zelenico pred bloki. Naenkrat je finančno ničvredna zelenica postala velika Osebnost. Seveda ne ravno sama po sebi, ampak zato, ker so v njej videli čudovito stvarstvo tam živeči ljudje. Dogodila se je neverjetna tehtnica: na strani milijoni in orjaške železobetonske stavbe, na drugi zemljica, iz katere raste stotine različnih bilk. In zelenica je dobila status velike družbene vrednosti.
Podobne sreče ni imela stoletna bukev, ki je rasla skupaj z ljubljansko Opero. Ker so arhitekti določili gabarite nove stavbe prav do orjaškega drevesa, ji je grozila sekira. Nekaj posameznikov je protestiralo, spisalo vrsto pisem, arhitekt Janko Rožič je napravil celo načrt, kako bi novo opero malce premodificirali, da bi prizanesli bukovi lepotici, a brez uspeha: drevo je imelo samo status gradbene motnje, Ljubljančani pa je niso vzeli za svojo someščanko, za katero bi veljalo demonstrirati in jo obraniti pred pogubo.
Pred desetletji je na otoku Lastovo raslo staro drevo, ki je bilo pravo čudo. Ne samo po sebi, ampak zato, ker je bila mimo njega speljana asfaltna cesta na poseben način. Drevo je zasedalo polovico cestišča; zaradi njega se je cesta na tej točki skrčila za polovico. Ne vem, če še stoji, takrat je utelešalo primarni človekov rešpekt do narave, ki jo je vzel kot enakovrednega prebivalca otoka.
Nazaj k Naessu. V njegovem času je z eko aktivisti dosegel, da je parlament sprejel zakon, s katerim je zaščitil nekaj rek. Kaj to pomeni? Nihče nima pravice do uničevanja teh voda. Nobena podjetniška iniciativa.
Zadaj je seveda globok premislek, kakšna je cena za uničenje narave. Naess razmišlja takole: koliko naj plača oseba A osebi B, da ji lahko zlomi roko? Tu ni cene, oseba B ima pravico do neokrnjenega telesa. Če zdaj rečemo naravi, da je ona oseba B, potem izhaja, da ni cene za uničenje narave. S kakšno pravico človek uničuje naravo? Če pa jo brani, je ne brani samo zase in za svoje potomce, temveč tudi za daleč v prihodnost oddaljene generacije. Prvo pravilo bivanja torej ni samo trenutna ekonomska korist, temveč pogled v prihodnost, ki ga vodi motiv solidarnosti s prihodnjimi rodovi.
A »globoki ekolog« po odhodu s fakultete razmišlja o vsakem dejanju. Če pijem čaj, ki ga pridelujejo na plantažah manj razvitih dežel, bom s tem podpiral njihov izvoz. Toda če bom prenehal piti čaj iz teh lističev in če nas bo to počelo veliko, bomo dosegli zmanjšanje izvoza in s tem pomagali lokalnim avtonomističnim politikom, da dosežejo, da na teh plodnih delih zemlje začnejo gojiti pridelke, ki bodo namenjeni za prehranjevanje domačega prebivalstva.
Pred tedni so teve posnetki kazali ameriškega predsednika Baracka Obamo, ki ga je med intervjujem obletavala muha, njega pa je to tako vznejevoljilo, da jo je z natančnim udarcem pobil na tla. Novinar ga seveda ni povprašal: Mislite, da si je ta insekt želel umreti, ali mislite, da je želel še naprej živeti, tako kot vi?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.