9. 7. 2009 | Mladina 27 | Kolumna
Cavaliere
Ali lahko berlusconizem preživi brez Berlusconija?
© Tomaž Lavrič
Slovenija ima pisano druščino sosedov. Najbolj nenavaden med njimi se vendarle zdi Italija. Vodi jo, že tretjič, Silvio Berlusconi, mož, ki te dni kljub svojemu slovesu mednarodnega klovna gosti G8. Država škornjaste oblike je v EU nekaj posebnega. Berlusconizem velja za eno izmed možnih - strašljivih - ureditev tudi zahodnega sveta.
Berlusconijeva premierska kariera je ena sama cronique scandaleuse. Za enega od mafijskih šefov je rekel, da je junaški, napovedal je resne psihološke teste za vse sodnike in tožilce, trdil, da ima v svoji stranki najlepše ženske, pozval k bojkotu Reppublice, ki razkriva njegove afere ... Nadaljevati je mogoče v nedogled. Robate šale, s katerimi Italijanom govori, poglejte, tak sem kot vi, zbija s svojevrstnim šarmom in populistično karizmo. Toda z njo kje na severu Evrope gotovo ne bi preživel. Tem manj, ker se pod škandalozno skriva bistveno hujša Berlusconijeva plast - ogrožanje demokracije.
Zakaj ga Italijani tako zvesto volijo? Do politikov so skrajno nezaupljivi, zaupajo pa podjetniku in milijarderju Berlusconiju - navadnemu Italijanu, ki mu je uspelo. Morda ga hočejo tudi zato, ker pušča vse tako, kot je, in ne vsiljuje bolečih reform. Najbrž mu koristijo celo primerjave z Mussolinijem, ki ga ima - ena izmed posledic mednarodno odpuščenega italijanskega fašizma - nemalo Italijanov v lepem spominu. Dvignil ga je tudi dolgotrajni razkroj klasične italijanske politike, saj zbuja hrepenenje po močnem, odločnem voditelju, ki se ne vdaja demokratičnemu cincanju. Tu je seveda še njegov znameniti medijski imperij, ki trajno poneumlja državo.
Zanimiv pogled na današnjo Italijo ponuja Gianfranco Rusconi. »Demokratični populizem« v Berlusconijevi različici je mutacija demokracije in izraz konfliktne, globoko nezadovoljne, neotesane civilne družbe, pravi ta politolog. Bolj kot Berlusconi osebno je pomemben pojav berlusconizma. Okoli stranke Ljudstvo svobode je nastala nova politična kasta, ki že misli na čas po Voditelju. Za zdaj ga še brani, ker brez njega še ni sposobna preživeti.
V Italiji je nastala nova politična kultura, pravi Rusconi; Berlusconijevo volilno telo se je glede na tradicionalne razredne in socialne delitve razkrojilo v brezoblično gmoto, ki jo povezuje le neposredno razmerje strankarski prvak-volivec. Berlusconizem je izraz bolezni italijanske civilne družbe - pomanjkanja državljanskega občutka, zakoreninjene povezanosti številnih regij z mafijo, nesolidarnosti, latentnega rasizma itd. Italijanske tegobe torej niso posledice Berlusconijevega delovanja; berlusconizem je izraz in odgovor na krizo strankarstva in nesposobnosti italijanskih vlad za odločanje v globoko razcepljeni, socialno razdrobljeni in razpuščeni družbi. Manj gre torej za pojav Berlusconi in bolj za primer Italija.
Tudi če je Cavaliere samo simptom krize, pa ta simptom povratno zelo gnete Italijane. Tu gre zlasti za vpliv njegove medijske mesoreznice. Skupaj z družino nadzoruje polovico televizijskih zmogljivosti, četrtino nacionalnih dnevnikov, polovico revij in je lastnik največje založbe v državi. Ne gre torej za medijsko diktaturo, a vpliv imperija je mogočen in destruktiven. Zlasti televizija s svojo nadponudbo zabave, erotike in kriminala slika svet kot nenehen spektakel, povzdiguje potrošništvo, nebrzdanost, oportunizem, državljansko neodgovornost ... družbo razkraja in Berlusconiju tako rekoč nenehno vzgaja ustrezno volilno telo. Z množično kulturo banalnosti in nenehnim populizmom si Berlusconi torej pridobiva ljudstvo, s »komunisti« in priseljenci ga straši, z obojim pa si krepi realno politično in gospodarsko moč. In jo zlorablja; konec prejšnjega mandata je porabil za to, da se je z ad personam pisanimi zakoni branil pred pravosodnim pregonom.
Levica je brezupno razdrobljena, sprta, brez vizije. Enako je odpovedala klasična meščanska desnica, njene konservativne elite, ki so dopustile klavrno propadanje velike kulturne evropske nacije. Levica je nemočna tudi zato, ker se je njeno »ljudstvo« razkrojilo - nihče noče več pripadati delavskemu razredu, tudi če je v ekonomskem pogledu del tega razreda. Tako ne ve več, koga pravzaprav zastopa. Tudi projektov nima. To je po nekem opisu levica light.
Politolog Francesco di Donato krivi za italijansko populistično dekadenco celotno politiko, ki vztraja, da je Italija normalna dežela z nekaj posebnostmi. Enako slepi so številni intelektualci. Politika se vrti v ozkem partitokratskem krogu in skrbi samo za svoje privilegije. Njena miselnost je ostala fevdalna, formalistična in klientelistična. Di Donato navaja staro tezo Piera Gobettija iz dvajsetih let 20. stoletja: italijanska oligarhija se že štiri stoletja brez težav obnavlja in pri tem uporablja različne politične forme, ki so konec koncev namenjene temu, da se ne spremeni nič.
Italija se zdi zablokirana na sto načinov, pravijo poznavalci. Parlament s svojimi tisoč poslanci in senatorji, mnogimi odbori in komisijami je zakonodajni blodnjak posebne vrste. Vsak zakon dobi nasprotni zakon in tako nazadnje zmaguje brezpravje. Dve tretjini kazenskih postopkov zastarata. Dežela premore od 150 do 170 tisoč zakonov, skupno pa več milijonov predpisov. Pravosodje v tem labirintu preprosto ne more izpolniti svojih nalog. Izvršna oblast in nepregledna administracija sta neučinkoviti.
Torej so res potrebne tudi reforme institucij, kot trdi Berlusconi. Toda tisti, ki je to usodno zablokiranost ta čas edini sposoben odpraviti, bi to storil z »ljudstvom«, mimo parlamenta, ki ga vsakič zaobide, in spisal novo ustavo v škodo demokracije in po svoji meri. Po meri troedinega političnega voditelja, velekapitalista in poosebljenega glasu ljudstva. Slabšo kombinacijo si je težko zamisliti.
Kaj se lahko izcimi iz vsega tega? Malo jih misli, da bi se lahko obnovil fašizem, čeprav postaja ta ideologija v današnji Italiji zlovešče lahkotno obravnavana. Najbrž razvoj vsaj srednjeročno ne vodi niti v kako drugo klasično diktaturo. Nastaja pa in je delno že tu nekakšen postideološki poltotalitarizem, se pravi ena izmed verzij avtoritarnega kapitalizma, ki za silo ohranja demokratično lupino, a vidi v tradicionalnih ustanovah demokracije predvsem oviro za svojo učinkovitost in »primerno« delitev družbenega bogastva.
Tak kapitalizem oziroma taka načeta demokracija lahko očitno uspeva celo že v EU. Če se Unija ne bo zganila - in se ne bo, a bi se morala - in če se stvari v Italiji ne bodo temeljito spremenile - najbrž se zlepa ne bodo -, si bo Berlusconi ali njegova nova kasta prej ali slej napisala svojo ustavo in napravila svoj red. Tradicionalna populistična gibanja s smrtjo karizmatičnih voditeljev navadno ugasnejo. Berlusconizem morda ne bo. In tako blizu nam je.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.