23. 7. 2009 | Mladina 29 | Kolumna
Večna aktualnost zgodovine
Resolucije, prepovedani članki, prekvalifikacije in konec raketarstva
© Tomaž Lavrič
Parlamentarna skupščina OVSE je sprejela resolucijo, v kateri izpostavlja dva velika totalitarizma: nacizem in stalinizem, ki sta prinesla genocid, zločine proti človeštvu in kršitev človekovih pravic in svoboščin. Kmalu potem se je pred slovenskim veleposlaništvom v Moskvi zbrala skupina protestnikov iz vrst ruske komunistične partije in obsodila slovenske brate, ki da so izdali rusko prijateljstvo, vzklikala parole o rusko-jugoslovanskem prijateljstvu in zahtevala slovenski umik podpisa pod resolucijo.
Pred slovensko ambasado v Berlinu pa se ni zbrala skupina nemških demonstrantov, ki bi zahtevali od slovenske države, da umakne svoj podpis pod resolucijo. Na Nemškem je namreč poveličevanje nacizma v javnosti zakonsko prepovedano.
Pripetljaj, ki vsekakor govori o smiselnosti javne opredelitve protidemokratičnega značaja stalinizma oziroma komunizma.
Toda, po ruskem protestu je že po nekaj urah odreagiralo slovensko zunanje ministrstvo in za TV SLO izjavilo, da besedilo resolucije ni uradno stališče republike Slovenije!
Zunanje ministrstvo je čutilo dolžnost, da se ogradi od poslanca Roberta Batellija, saj je posebej izpostavilo, da se poslanec v predlogu resolucije, ki jo predložil OVSE, ni posvetoval z vlado!??
Milijoni pobitih, pol stoletja represij, gulagov in prepovedi svobode govora so tema, ki jo velja zakriti, da bi ne jezili peščice ruskih demonstrantov!?????
Seveda resolucija OVSE ni akt slovenske vlade, vendar pa od samostojne države ne bi pričakovali, da bo v hipu zatajila svojo suverenost. Da pa bo ponižno reagirala in za sogovornika jemala gručico demonstrantov ter se odrekla besedam svojega poslanca??????
A ta slovenska politična bol, da ni sposobna hladne obsodbe komunističnega režima, je osupljiva. Že leta 1952 je slovenski intelektualec Franc Jeza objavil v tržaški reviji Stvarnost in svoboda članek, v katerem kot slovenski problem obravnava domobranstvo in komunizem. Prvega brez zadržkov obsodi, češ, da je bilo sodelovanje z nacizmom in fašizmom etično povsem nesprejemljivo, pa četudi je bilo v marsičem reakcija na komunistični teror. Zanj je brez dvoma upor proti okupatorju veliki dogodek v zgodovini, toda v nadaljevanju enako obračuna s povojnim totalitarizmom, ki je pobil ujete domobrance v kočevskem Rogu, z režimom, ki je uvedel teror in ukinil svobodo govora. Toda Jeza ni bil antikomunist. Od začetka vojne je bil član OF in ko so ga decembra aretirale italijanske okupacijske oblasti so ga obsodile na trideset let zapora. Kot človek pa je bil vseskozi humanist in tako je po vojni z enakimi merili presojal tudi komunizem, ki ga ni odvezal krivde totalitarizma zato, ker se je pred tem organiziral upor proti nacizmu.
Njegovo stališče je enako razumno in stvarno danes, kot je bilo pred pol stoletja. Samo, da takrat njegovega članka Slovenci v Sloveniji niso mogli brati, ker je bila revija prepovedana v Jugoslaviji; edini legalni izvod je hranil samo NUK v nedostopnem D-fondu. Hendikep Slovenije je bil po njem prav to, da je komunistični totalitarizem obubožal slovenstvo dragocenih energij, ki bi že v petdesetih lahko ustvarjala drugačno pluralno slovensko stvarnost.
Seveda, bi kdo lahko porekel: kaj ima to s sodobnostjo, ki na čas komunizma/stalinizma gleda samo še kot na zgodovino? Danes pač ljudi ne pošiljajo na Gole otoke, jih ne likvidirajo v kraških vrtačah in ne stigmatizirajo.
V tej obliki zagotovo ne. Toda duh spopada vsekakor ostaja. Franc Jeza je v razmišljanju ob poboju domobrancev zapisal, da so bili med njimi mnogi tudi vojni zločinci, vendar, če bi jih partijska država hotela kaznovati, bi jim lahko sodila na sodiščih in obsojene justificirala. Zakaj tega ni storila? Njegov odgovor je enostaven: kočevski poboj ni bil poboj domobranskih zločincev, ampak poboj političnih nasprotnikov komunizma!
Sodobni slovenski problem je drugod, to so propadi velikih podjetij, agonija zaposlenih v Muri in v podobnih tovarnah. Toda do tega vprašanja je aktualna vlada brezbrižna, zakaj šele ob prihodu demonstrantov si najde kakšen trenutek za pogovor. Povsem drugače kot v paradnih podjetjih. Veliki Dars je prav tako v velikih minusih, toda tam vlada ne sklene, da bo šel Dars v stečaj, da je dosedanje državno grajenje avtocest ekonomsko zgrešen projekt. Kaj torej tu počne vlada? Prek njenih predstavnikov poskuša nadzorni svet zamenjati celotno vodstvo, vendar brez izkazanih krivdnih razlogov, ta operacija pa stane proračun za dobrega pol milijona evrov odpravnin. Zakaj sploh menjava uprave, ki ji mandat ni potekel? Razlog je seveda priložnost, da na vodilna mesta postavi sebi všečen kader. Skratka, socialni čut za Prekmurce in zaposlene po periferiji je komajda zaznaven. In še to z veliko cinizma, ko ministri in drugi uradniki ponujajo rešilno paličico v izobraževanju odpuščenih delavcev.
Kdo pri Zevsu pa v času globalne krize lahko garantira človeku, da bo zgolj s prešolanjem prišel do nove službe? Pač, po napovedi znižanja nagrad stečajnim upraviteljem beremo, kako so štirje izmed slabe stotnije že najavili, da v takih pogojih več ne bodo vodili stečajev. Biti stečajni upravitelj je danes ceh, ki pomeni sanjsko službo. Koliko ljudi pa zasluži sto tisoč evrov v treh letih za part-time job?
Skratka, v času, ko napovedujejo številne stečaje, bi vlada, če misli s prekvalifikacijami resno, lahko pomagala Prekmurju tako, da bi tam organizirala brezplačne tečaje za nove stečajne upravitelje in tako tudi v poklic stečajnih upraviteljev vpeljala tržno konkurenco, ki bi pripeljala do tega, da biti pogrebnik podjetja ni več bogovski posel, ampak normalna služba, tako kot biti šivilja, učitelj ali bančni uradnik.
Izrivanje posameznih skupin iz družbe pa se v poststalinistični obliki nadaljuje tudi v Ljubljani. V ZDA je te dni predsednik Obama povabil člane legendarnega Apolla 11 na sijajni državni sprejem ob štiridesetletnici poleta na Luno. Na Slovenskem resda niso pošiljali astronavtov v vesolje, se je pa v istem času pojavilo društvo Vladimir Komarov: astronavtsko-raketarski klub. Ta je zbiral v svojih prostorih številne generacije mladinske tehnične kulture, ki so na svetovnih tekmovanjih osvajale najvišje nagrade. No, lani jih je župan vrgel iz mestne sobice v Šiški, ker niso zmogli plačevati nove najemnine v višini 4 tisoč evrov letno.
Lahko ga razumemo, mesto se je rekordno zadolžilo, v tem tempu mu čez leto zna groziti celo stečaj. Toda, v hipu, ko sta celo vlada in parlament začela krčiti izdatke, je župan Janković napovedal gradnjo larpurlartističnega Mesarskega mostu.
Po kakšnem kriteriju? Biva in živi lahko v mestu samo to, kar bo podprl in postavil on, dejavnosti, ki jih ne ceni ali celo ne mara, pa niso vredne mestne podpore.
Ni čudno, da je častilec Titove poti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.