23. 7. 2009 | Mladina 29 | Kolumna
Pogrebca
V zadevi Bavčar in Šrot sta družbeni in moralni vidik vsaj tako pomembna kot ekonomski
© Tomaž Lavrič
Če bo šlo vse po sreči, bo tudi Šrot kmalu stisnjen v kot vsaj toliko kot Bavčar, konglomerat Laškega pa osvobojen njegovega vodenja. Najbolj zloglasna slovenska tajkuna je (bo) pokopal najprej pohlep, nato pa pravica v obliki krize.
Oba sta najbolj štrleča posameznika v projektu velikih menedžerskih prevzemov, ki bi zelo spremenili lastninsko strukturo v državi. Sta zanikrna velekapitalista - spretnjakoviča brez moralnih zadržkov v čudnem času. Obogatela sta z mahinacijami in izigravanjem zakonov in nekaj tega bogastva jima bo, žal, morda ostalo. Če bi nadzorni organi delovali, kot bi morali, to ne bi bilo mogoče.
Sta tudi elitna pogrebca slovesa menedžerjev, ki so zaradi prevzemov, nenormalno visokih plač in bonitet ter podjetij, ki so jih spravili v težave ali na kant, iz polbogov postali v glavnem osovraženi smrtniki. Zdaj mnoge med njimi zdeluje kriza, odvisni so od države in bank, ostali so brez ugleda. Taka še zdaleč ni vsa menedžerska srenja, a tona ji ne dajeta denimo Colarič in Petrič, ampak Bavčar in Šrot (BŠ).
Tudi zanju bi lahko rekli, da priložnost dela tatu. Svoja imperija sta zaokrožila v času Janševega mandata, ko so se zgrnile tako rekoč vse okoliščine, potrebne za nastanek tajkunov po slovensko. Politika je prevzeme zakonsko olajšala in ni poskrbela za ustrezen nadzor nad njimi. Janša jih je spodbujal, med drugim zato, ker si je hotel ustvariti svojo ekonomsko elito, našima dvema mojstroma pa je s specialnim popustom prodal še Mercator (in zanj dobil Delo in Večer). Menedžerje je gnala zlata priložnost, da naglo obogatijo, tako pa so si hoteli povečati tudi vpliv na politiko. Banke so gnali pričakovani dobički iz posojilnih poslov in neformalna prijateljstva z ljudmi iz gospodarstva. Vse skupaj pa je povezovalo lahkotno prepričanje, da bo gospodarski razcvet večen, poceni denarja pa vedno v izobilju. To je bilo skupinsko rajanje na Titaniku tik pred trčenjem z ledeno goro. Nasploh je bilo obdobje prevzemov v marsičem slovenska različica predkrizne neoliberalne vročice, ki je razsajala po svetu in ga naposled pahnila v sedanje težave.
Potem je izbruhnila kriza, BŠ nenadoma nista več mogla odplačevati visokih posojil, postala sta ranljiva in odvisna od bank, ki so jima prej radodarno in miže posojale denar za prevzeme. Začela se je agonija, podaljševana z novimi posojili, razprodajo ali izčrpavanjem podjetij v lasti BŠ. Pri tem sta bila na skrivaj in sumljivo zgrajena, a dolgo tolerirana imperija tako velika, da je njun potop grozil z ekonomskim pretresom na nacionalni ravni.
Nesrečna nova oblast se je tako sredi krize in kopice drugih težav znašla še pred dilemo, kaj storiti z BŠ in drugimi prevzemniki, ki so sicer utonili v senci velikih dveh. Izbira je bila težka: zatisniti oči in dovoliti nadaljnje gnitje ali ves projekt menedžerskih prevzemov presekati. Odločila se je za slednje; z zakonom je bankam prepovedala obnavljati posojila prevzemnikom, ki so v takih ali drugačnih preiskovalnih postopkih.
Dvignilo se je veliko očitkov, da se to ne dela prek bank, saj bi se lahko kreditni krč, ki duši gospodarstvo, tako še okrepil. To je bila resna nevarnost, kajti banke so že tako mrtvoudne. Vlada je vendarle tvegala. Drugega hitrega načina, da bi BŠ ustavila, tudi ni bilo.
Za zdaj se zdi, da je bila odločitev pravilna. Če bi lahko BŠ nemoteno delovala in manevrirala naprej, bi svoji kraljestvi vedno bolj potapljala (tako Šrot npr. še naprej uničuje Delo, ustanovo nacionalnega pomena) in s svojo agonijo spravljala v težave vse okoli sebe, tudi banke in gospodarstvo kot celoto.
Vsaj tako pomemben kot ekonomski pa je tudi družbeni in moralni vidik. Če bi vlada ostala negibna, bi molče dopustila, da se država ekonomsko v pomembnem delu zgradi na goljufijah in izigravanju zakonov. Postali bi karikatura Rusije iz kaotičnih Jelcinovih časov. Potrdilo bi se, da je Slovenija kritično brezpravna država, da v njej na stikih politike in gospodarstva živi kasta nedotakljivih, da v državi ni temeljne družbene pravičnosti, ki med drugim pomeni, da morata nadzor in kaznovanje krivih veljati za vse, ne samo za kurje tatove.
Bavčar in Šrot sta ta čas bolj ali manj ekonomsko zablokirana, njunim mahinacijam se bodo zdaj po pričakovanju posvetili policisti, tožilci in sodniki. Jasno je, da mora biti pravnost tudi v njunem primeru strogo spoštovana, pregon pa se ne sme sprevreči v gonjo proti menedžerjem nasploh, a hkrati se od preiskovalcev in sodnikov upravičeno pričakujeta strogost in zavedanje, da primera Laškega in Istrabenza daleč presegata pomen Bavčarja in Šrota samih po sebi. Do ljudi, ki zaradi pohlepa pri polni zavesti pahnejo v nesrečo veliko drugih ljudi, ni mogoče biti prizanesljiv. To velja tudi za številne druge primere, ki se vsak dan razkrivajo pred zgroženimi očmi javnosti. Samo upamo lahko, da sedanja hiperaktivnost policije ni politično-propagandno motivirana, ampak pomeni prelom v odnosu do gospodarskega kriminala in do roparske mentalitete v tej deželi. Če gre za blef, se bo to policiji in oblasti grdo maščevalo.
V igri je osnovna družbena higiena v časih krize. Gre tudi za vprašanje, v kakšnem kapitalizmu hočemo živeti. Pri odnosu do izpričanih tajkunov tudi ne gre zgolj za neko abstraktno pravičnost; če nočemo, da se bo ljudstvo obnašalo kot »ulica«, mu je treba ponuditi otipljive dokaze, da smo vsi vsaj približno v istem čolnu. Ta odnos bo vplival tudi na razmerje med politiko in gospodarstvom, ki se je doslej pogosto gibalo v skrajnostih - na eni strani vmešavanje politike v gospodarstvo, na drugi mahinacije tipa BŠ.
Za zdaj kaže, da je veliki projekt menedžerskih prevzemov z blokado BŠ dosegel prelomno točko in da se bolj ali manj končuje s polomom. To se je zgodilo predvsem zaradi zunanje prisile - krize. Koncept prevzemov je bil sporen že sam po sebi, ker je omogočal izčrpavanje prevzetih podjetij in bliskovito bogatenje zunaj vsake pameti. Hkrati je potekal kaotično, kriminalno, brez slehernega resnega nadzora. Rodil se je iz hotenja po takojšnji dokončni privatizaciji (koncentraciji lastništva), iz neoliberalnega duha med politiki in menedžerji, iz političnih zlorab (Mercator), iz krize pravnosti ... V takem ozračju so lahko brezobzirni pripadniki menedžerske elite, ki se je naglo spreminjala v elito hitrega denarja, nekaj let počeli tako rekoč vse. Brez krize in zamenjave oblasti bi se jim celo posrečilo.
Na dokončno olastninjenje čaka še precej velikih sistemov. Manevre tipa Bavčar-Šrot bo poslej teže izvesti - šok, ki sta ga povzročila pivovarski in energetsko-hotelirski mojster, je bil vendarle prehud. Dolgoročneje pa brez ustreznega modela privatizacije velikih podjetij ne bo šlo. Dotlej bo treba počakati. Škoda bo bistveno manjša, kot če bi hiteli in s ponovitvijo škandaloznega prevzemnega dogajanja še bolj razkrojili to družbo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.