13. 8. 2009 | Mladina 32 | Kolumna
Menedžment sprememb
Kriza je razkrila vso bedo razumevanja menedžmenta sprememb in slabega obvladovanja kriznega vodenja pri nas
Slovenska odškodninska družba (Sod) je v začetku meseca objavila nenavaden javni poziv. Vso strokovno, poslovno in investicijsko javnost vabi, da do 17. avgusta odda morebitne predloge za reševanje poslovne skupine Mura. Po treh mesecih javne poslovne agonije Mure pa Steklarske Nove in drugih nimamo pred seboj zgolj zavoženih poslovnih zgodb in tragičnih usod zaposlenih, temveč demonstracijo neverjetnega poslovnega cinizma in amaterizma, od poslovnih vodstev do državnih institucij. Kriza je razkrila vso bedo razumevanja menedžmenta sprememb in slabega obvladovanja kriznega vodenja pri nas. In to je pri vsem tem še najbolj frustrirajoče.
Zgodba preprosto ni nova in zato političnoekonomska nemoč toliko bolj preseneča. Menedžment sprememb ima dolgo poslovno zgodovino. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila v ospredju sprememba fordistične industrializacije, takrat še kot nekakšen razredni boj med kapitalom in delom, med keynesianizmom in monetarizmom. V osemdesetih so že prevladovale metode restrukturiranja podjetij in poslovnega zasuka. Naslednje desetletje pa so popolnoma prevladali menedžment sprememb, poslovni reinženiring in množica tehnik, s katero so postkapitalizem cepili s privatizacijo, deregulacijo in marketizacijo, velikim gralom washingtonskega konsenza. Zadnja leta je prevladalo sporočilo liberalne globalizacije, financializacije biznisa in brezmejne vere v moč lastniških interesov, maksimizacije tržne vrednosti družb in nezmotljivost korporativnega upravljanja. Vse skupaj je sedaj končalo v krizi, zaradi katere je nujna sprememba celotne razvojne paradigme.
Tržna ideologija je navidezno neizprosna in polna darvinističnih naukov. Slaba in neučinkovita podjetja morajo propasti, ker jih bodo nadomestila nova. Toda to že zdavnaj ne velja več. V ZDA, zibelki sedanjega liberalnega kapitalizma, nobeno večje podjetje ne propade, in to ni od včeraj. Že leta 1977 je država z ogromno subvencijo reševala Chrysler, tedaj deseto največjo korporacijo v ZDA, danes pa s podržavljanjem rešujejo zasebni biznis povsod in vse povprek, pomembno je le, da ste dovolj veliki. Kajti račun vsake vlade je preprost. Socialni stroški brezposelnosti in drugi družbeni stroški, povezani s propadom socialnega in podjetniškega kapitala, so lahko, če podjetje propade, večji kot vrednost subvencij, ki morda jamči poslovno preživetje. Kriteriji presoje so poleg finančnih primerjav oportunitetnih stroškov predvsem kakovost poslovnega modela, sposobno vodstvo in razpoložljiv kapital pa tehnološka inovativnost, tržna konkurenčnost in obvladovanje stroškov. Lastniški koncept in stara mantra, da preživijo samo podjetja, ki maksimirajo premoženje in zadovoljujejo interese lastnikov, živi le še v papirnatih glavah profesorjev. Pomembni so vsi deležniki, ekonomska, socialna in ekološka odgovornost bo jutri domala poravnana, če bo želelo podjetje dolgoročno preživeti.
Danes vemo o Muri domala vse. Da ima neustrezne lastnike in slabo korporativno upravljanje, da nima vodstva in konkurenčnega poslovnega modela, da je ena zadnjih sag industrializma in socialnega podjetništva. Toda ukrepanje deležnikov je kljub temu katastrofalno. Podjetje je pred stečajem, a vodstvo ni razglasilo nesolventnosti in začelo finančne sanacije, nadzorniki so zreli za tožbe, lastniki čakajo na redno skupščino ... Zasebni korporativni vzvodi so povsem odpovedali, toda niti javni ne delujejo. Državo zastopa Sod, ki v Muri do sedaj ni rešil ničesar, poleg tega pa ni niti kadrovsko niti finančno usposobljen za sanacijo družb, kjer ima naložbe. Podobno velja za Kad, v katerem posebna družba za prestrukturiranje podjetij v kriznih razmerah (PDP) po treh mesecih še vedno ni zaživela. Če se država loteva reševanja podjetij, celo panog in regij, potem potrebuje posebno družbo ali pa protikrizno projektno pisarno. Toda ta vlada ne načrtuje ničesar podobnega, to pomeni, da odgovorni ministri niso dojeli politične resnosti ekonomskih razmer. Kad in Sod sta lahko pri tem zgolj portfeljska lastnika in partnerja v imenu države, ne pa dolgoletna poslovna nosilca spornega političnega interveniranja v podjetjih.
Javni poziv Soda glede reševanja Mure in neuspešno posredovanje Kada v Steklarski Novi sta dejansko dokaz sistemskih zablod protikriznega ukrepanja vlade na podjetniški ravni. Avgusta, v evropskem mesecu dopustov, iščemo rešitelja Mure ali pa zahtevamo revizijo poslovanja v steklarni, medtem ko nepovratno ugašajo peči. Komediji zmešnjav in tragičnih nesmislov očitno ni videti konca!
Pri Muri imamo tri korake. Prvi pomeni oceno države glede oportunitetnih stroškov prestrukturiranja ali pa zapiranja podjetja. V obeh primerih se ustavimo pri oceni 25 milijonov evrov, razlika je zgolj v časovni razporeditvi bremen in razvojni perspektivi. Druga dilema zadeva ovrednotenje dosedanjih ponudb. Podlesnikov predlog je najbrž najtemeljitejši, razpolavlja število zaposlenih in ponuja dve poslovni usmeritvi, čeprav dolgoročno tudi to ni rešitev. Pečečnikov načrt velja za pogumno dejanje, toda Mura outlet kot trojanski konj dejansko rešuje njegov vložek, torej vložek strateškega partnerja in ne Mure. NFD je ponudil dokapitalizacijo z refinanciranjem drugih svojih naložb pri državi, kar je prelaganje iz levega žepa v desnega. Cvetka Peršak je kot delavska direktorica najbrž zelo nerodno ponudila nekakšen lastniški načrt zaposlenih (ESOP), toda tega vlada in tudi sindikati niti ne razumejo, pa bi morali. Vse štiri rešitve so imele katastrofalno komunikacijsko zaledje, zadnji dokaz neuspešnega kriznega menedžmenta. Tretji korak je namenjen ukrepanju, kajti najslabše je čakanje. Toda ukrepov ni, ker jih pri takem načinu lotevanja stvari ne more biti, zato je stečaj brez izhodne rešitve najbrž edina, končna in usodna alternativa.
Konec avgusta bo tako vse po starem. Krizni menedžerji in vladni ljudje bodo z dopustov, pravih rešitev ne bo in jih dejansko tudi nihče ne pričakuje. Vse skupaj je namreč zgolj predstava za ljudstvo in drago kupovanje časa. V resnici pa bosta podjetja in državo pokopala isto poslovno neznanje in politična brezbrižnost. Toda s pomembno razliko. Delavske žrtve imajo vedno imena, poslovni in politični krivci za te razmere pa nikoli.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.