27. 8. 2009 | Mladina 34 | Kolumna
Ko male zgodbe zakrivajo velike
Besedne žaljivke, izničenje zgodovinske dediščine, junaška obramba okolja v Italiji in apatičnost do polucije na Slovenskem
© Tomaž Lavrič
Če bi se vprašali: kakšen tip države je moderna Slovenija, bi iz rokava stresli odgovor - pragmatična parlamentarna demokracija. Toda če pogledamo obseg in intenzivnost medijskih odzivov na blog kulturne ministrice Majde Širca, je sklep nasproten: v ospredju je skrb za moralno-politično korektnost. Primerjati nacionalko z bordelom in zasmehovati direktorja Jožeta Možino je kajpak početje, ki ne pristoji funkcionarki, ki simbolno uteleša slovensko kulturo. Toda gospa ministrica je sočasno potegnila še drugo politično potezo, s katero je razveljavila uredbo, po kateri je bil Kolizej kulturno zaščitena stavba. Tu pa so kritike redke, brez jedkosti in le sporadične. A gre za obratno-sorazmerno pomembnost dogodkov.
Čez tri leta se razen prizadetih in političnih tekmecev razvpite metafore o TV SLO kot javni hiši nihče več ne bo spomnil, čez trideset let pa jo bosta pozabila celo gospod Možina in sama gospa Širca. Če bo porušen Kolizej, pa bo za vedno izgubljena živa priča devetnajstega stoletja.
Ta lahkotni ministričin podpis pod aktom, ki pomeni smrtno obsodbo stari stavbi, nam prikliče aluzijo na Sicilijo. Tam so prav letos sodišča odkrila primer sicer že pokojnega palermskega župana, ki je sodeloval od šestdesetih let naprej z lokalno mafijo, ko ji je blagoslavljal rušenje starih razpadajočih zgodovinskih stavb, ki jih je pred tem kupovala po smešno nizkih cenah, potem pa je na temeljih porušene arhitekturne dediščine zgradila moderne objekte, s katerimi so mafijci služili sanjske zaslužke.
Obenem pa ta anihilacija Kolizeja vpeljuje teror logike profita celo nad fin-de-sieclom, zakaj od kulturne ministrice prestolnice pač ne bi pričakovali, da bo v spopadu med nemočno arhitekturno dediščino in finančnim kapitalom segla v roke slednjemu.
Kot posebej angažirani so se izkazali okoljevarstveniki, ki so že pred časom protestirali zaradi predvidene postavitve plinskih terminalov v Jadranu severne Italije. Zadnje mesece pa s silno vnemo branijo ekološke standarde različni politiki iz vrst strank LDS, Zares in SD. Kakopak tudi okoljski minister Karl Erjavec, ki je povedal, da mu ni vseeno, kakšne vplive bo terminal imel na naše okolje in na ljudi na Slovenskem.
Vsekakor lepa drža, ki pa se spreminja v politični kič, če pomislimo na silno borbo iz foteljev zoper oddaljeno italijansko zlo. Namreč istočasno so se v Trbovljah dvignili domačini zoper nove podvige sežigalnice podjetja Lafarge, le da tokrat nismo zaznali teh istih političnih obrazov, ki bi pred kamerami branili zasavsko okolje pred polucijo.
A ne le tu. Ena velikih medijskih tem so akrobacije vladnega sekretarja Milana Cvikla, ki je zadnje dni zgrožen odkril, kako ministri bivše Janševe vlade, ki si niso našli novih služb, še vedno prejemajo regres za letni dopust. Pri čemer je ta princip na delu že skoraj dve desetletji, od prihoda Janeza Drnovška in njegove LDS na čelo vladen garniture, le da ga natančni Cvikl doslej ni zaznal kot anomalijo. Skupaj vsota nekaj tisoč evrov je preplavila medijski pogled.
Povsem drugače kot drobni znesek v višini 80 milijonov evrov, s katerim je EU kaznovala državo Slovenijo zaradi prekoračitve dovoljenih kvot pri emisiji toplogrednih plinov. V tem primeru nobene skrbi, nobenih zahtev, nobenih filipik zoper aktualno in seveda tudi prejšnjo vlado. Kot da se prebivalcev Slovenije to ne tiče. EU nas je resda kaznovala, toda mi bomo živeli naprej, kot da se ni nič zgodilo. Kaj pa se je zgodilo na Slovenskem? - Kvaliteta zraka predvsem v velikih mestih se je drastično poslabšala, kar povzroča povečanje dihalnih in alergičnih obolenj med ljudstvom. Toda prebivalstva ne brani in ne opozarja domača oblast, temveč evrobirokrati!?????????
Po pojavitvi prašičje gripe nas mediji dnevno bombardirajo z alarmantnimi vestmi, sledijo jim nekateri funkcionarji na ministrstvu za zdravstvo, država kupuje čudežna zdravila v enormnih količinah, pripravljena je na izredne razmere, v katere bomo morebiti padli, če se bo morda pripetilo, da bo epidemija zajela tretjino populacije. Že nekaj če-jev in apokaliptičnih slik in ves državni aparat je v pripravljenosti.
Medtem pa je devastacija zraka uradno potrjena, njene posledice realne in nazorne, a reakcij državnih in lokalnih oblasti od nikoder. Pravica do uničevanja zraka z manično vožnjo osebnih avtomobilov je očitno nedotakljiva.
Na tem področju se je sicer posebej izkazal ljubljanski župan Zoran Janković. Že do konca meseca maja je bila v Ljubljani 66 dni presežena dovoljena koncentracija trdih delcev v zraku, medtem ko je dovoljena letna kvota 50 dni.
Kaj je torej storil mestni glavar za zdravje meščanov? Je mar omejil promet po mestu z zasebnimi avtomobili? Se sam ponudil kot živi zgled in se začel na Magistrat voziti s kolesom, kot je to počel njegov predhodnik Marjan Vidmar v začetku devetdesetih? Se zdaj skupaj s someščani odslej nasmejan vozi z mestnimi avtobusi ter časopisi dnevno objavljajo fotke, kako plačuje vožnje z znamenito pogruntavščino kartico Urbano?
Nasprotno: časnik »Dnevnik« je objavil, kako se je na Breg pripeljal kar z zasebnim avtomobilom, s pojasnilom iz njegovega štaba, da si je želel ogledati, kako potekajo obnovitvena dela. Glavar Janković tako demonstrira zgled, da celo razdaljo 300 metrov od Mestne hiše ne prepešači, ampak se pripelje z limuzino.
A če odmislimo osebne zglede, moramo priznati, da je poglavar mesta naredil vse, da zaščiti meščane. Če si do meseca maja nekajkrat kliknil po medmrežju in so si ti izpisali podatki o dnevno izmerjeni količini onesnaženosti zraka v merilni postaji Figovec, moraš zdaj najeti privatnega detektiva, ako se želiš pozanimati o stanju okolja. Pod vladavino župana Jankovića so tako lahko meščani mirni, nič več jih dnevno ne vznemirjajo s podatki, kako zdravju škodljiv je zrak v središču mesta. Pa tudi množični mediji ne motijo županove spokojnosti s prispevki o njegovi ignoranci ali z nedostojnimi vprašanji, kako bo ukrepal in zaščitil zdravje prebivalcev prestolnice.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.