3. 9. 2009 | Mladina 35 | Kolumna
V senci preganjanja tajkunov
Zgodovinski spomini, vladne in božje zadeve ter znamenja prosvetljenosti v predsedniški palači
Ob šestdesetletnici začetka druge svetovne vojne so se na Poljskem zbrali številni evropski premieri in predsedniki, ki so fascinirali s svojo enotnostjo. Izjema je bil le poljski predsednik Lech Kaczynski, sicer redni objekt poroga liberalnih kritikov, ki je hladno dejal, da septembra 1939 ni samo nacistična Nemčija napadla Poljsko, ampak tudi boljševistična Sovjetska zveza.
Zakaj se je že začela druga svetovna vojna? Ker sta Anglija in Francija napovedali vojno Nemčiji, ko je napadla Poljsko. A isto Poljsko, točneje - njeno vzhodno polovico, je 17. septembra 1939 napadla tudi Sovjetska zveza, katere tajna policija je potem zagrešila pomor zajetih poljskih častnikov. Zakaj Anglija in Francija nista napovedali vojno tudi SZ, ki je izvedla enak zločin kot Nemčija?
Odgovor je kajpak preračunljivost: to ni bilo pragmatično, taktično ne bi bilo ugodno. Toda katera država je konec leta 1939 okupirala največ ozemlja v Evropi? SZ je že 30. novembra 1939 napadla še drugo državo Finsko, zaradi česar so jo sicer izključili iz Lige narodov.
Za ista dejanja agresije in terorja so Angleži in Francozi napovedali vojno Nemčiji, ne pa Sovjetski zvezi. Tudi to je zgodovina. Stalinizem je bil potem v politični zgodovini zahoda ocenjevan kot manjše zlo, ker se je sama SZ znašla med žrtvami nacizma. Sodobna resolucija Evropskega parlamenta, ki obsoja hkrati totalitarizem nacizma in stalinizma, je premik od perspektive pragmatičnosti k pogledu človečnosti. Če je bil iz pragmatično vojaških razlogov stalinizem na drugi ravni kot nacizem, pa sta s stališča usode človeka in izničenja njegovih pravic in življenja oba režima sorodna.
Stranke vladajoče koalicije na Slovenskem so zadržane in ne kažejo pripravljenosti, da bi parlament enoglasno obsodil oba totalitarizma. Pomenljiva nekoherentnost: SD, Zares, LDS in Desus, ki so tenkočutne do kršenje človekovih pravic izbrisanih, niso pripravljene simbolno obsoditi domačega stalinizma oziroma titoizma.
Enotnost slovenske politike se je pokazala v primeru Šrotove detajkunizacije. S par zamahi se je njegov imperij sesul v nič. Nekoliko cinično je bilo videti odvetnika Stojana Zdolška in nadzornika Toneta Turnška, ki sta na zadnji skupščini »Pivovarne Laško« začenjala novo zgodovino. Isti obrazi, ki so botrovali Šrotovim mahinacijam, so zdaj med pozitivci. POP TV je ob tem ponudila izjavo gospoda Zoran Jankovića, ki je ostro napadel dvoličnost nekdanjega šefa pivovarjev Turnška in plediral, da bi ga morali izključiti iz asociacije nadzornikov. Gospod Turnšek resda ni heroj, vendar pa je slikanje Jankovića med angeli posmeh zgodovinskemu spominu. Na Slovenskem se namreč ustvarja vtis, da je bil že sam nakup »Mercatorja« s strani »Pivovarne Laško« in odstavitev nekdanjega direktorja Jankovića tako rekoč kriminalno dejanje.
Zakaj so že pivovarji pristopili k nakupu? Indikativna je bila nekoč izjava direktorja Turnška, ki je povedal, da je imelo njegovo podjetje težave s plasmajem izdelkov v »Mercatorju«, potem ko je odklonil sodelovanje s podjetjem Jankovićevih sinov. Anomalije imajo pač zgodovino od časa Jankovićeve vladavine nad »Mercatorjem«. V tistem obdobju je kraljeval rokometni šampionski klub »Krim Electa«, ki po menjavi direktorja »Mercatorja« ni več dobival neverjetnih donacij vsemogočih podjetij, za katere se je dotlej zdelo, da kar tekmujejo, katero bo več nakazalo več sredstev tedanjemu Jankovićevemu klubu.
A ker so mnogi alergični na zgodovino, poglejmo raje v sedanjost. V času, ko so mediji polni antišrotovskih prispevkov, je POP TV objavila razkritje, da je župan Ljubljane angažiral za izvajalca gradnje podzemne hiše na Kongresnem trgu podjetje »Gradis«. Podjetje, ki je danes sinonim za neplačevanje svojim podizvajalcem, ki so zasuli sodišča s tožbenimi zahtevki. Mestna občina je v razpisu zahtevala pogoj, da je izbrano podjetje lahko samo tako, ki redno plačuje podizvajalcem. Toda župan Zoran Janković, ki je tedaj vedel za postopke oškodovancev zoper »Gradis«, je to ignoriral. Čemu je potem objavil razpisne zahteve, če jih ni upošteval? Eklatantno izigravanje postave. Toda, ali bodo mediji z isto vnemo kot Šrotove posle razkrinkavali tudi Jankovićeve?
Reč je pravzaprav fatalna, zakaj mož podpira podjetje, ki krši osnovno počelo tržne ekonomije, ko sistematično izigrava in uničuje podjetja s tem, da jim ne plačuje že opravljenih storitev. Zakon divjega zahoda je tako legaliziran v Ljubljani.
Ob tem bi pričakovali, da bo kakšno rekel finančni minister Franc Križanič. Ta je zadnje dni zamenjal svoj poklic, saj se je spremenil v časopisnega reporterja, ko je za STA natančno poročal o vsebinah in poantah srečanja, ki so ga imeli ministri za finance držav EU v Bruslju. Ko pa ga je novinar vprašal, kakšno je stališče Slovenije do francoskega predloga o občutnem znižanju nagrad direktorjem finančnih institucij, je odvrnil: »Jaz se v razpravo nisem vključil!« Očitno je dobesedno vzel nasvet premiera, da naj se v javnosti čim manj oglaša.
Pahorjeva vlada je te dni imenovala direktorja Urada za verske skupnosti in to gospoda Aleša Guliča. Kot da je vzela zares medijske kritike na račun nekdanjih poslancev, ki prejemajo še naprej poslansko plačo, in bivšemu poslancu LDS našla lepo službo. Gulič je v zadnjih mesecih vrgel serijo žezel v politični ogenj, pa je kandidiral na direktoratu za medije in se še junija potegoval za mesto evroposlanca. Nad njegovo izbiro so sicer presenečeni predstavniki krščanskih cerkva, ki so pred časom pisali pismo premieru Pahorju, da naj na tej funkciji obdrži gospoda Čeparja. Prvi odzivi zdaj namreč kažejo zadrego cerkvenih predstavnikov, ki so se vsi po vrsti na pomoč obrnili k Bogu. Pravoslavni paroh Bošković moli, da ne bi bilo slabše, kot je zdaj, evangeličanski škof Erniša prosi, da naj Bog podeli novemu direktorju korektnost in spoštljivost do vseh Cerkva, medtem ko katoliški vrh roti vsemogočnega, naj direktorja presvetli vsaj z žarkom korektnosti.
Pravo prosvetljenje pa je prevzelo predsednika Danila Türka. Če je bil doslej znan po mlačnih govorih, v katere je trpal vse poglede in teme naenkrat, je tokrat prvič izrecno oponiral vladajoči koaliciji. Napoveduje, da bo zahteval pojasnila, zakaj vlada v skoraj enoletnem mandatu na področjih okolja ni storila praktično nič.
Majhen korak v primerjavi s princem Charlesom, a velik za slovenskega predsednika.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.