10. 9. 2009 | Mladina 36 | Kolumna
Nazadovanje v prihodnost
Svet prihodnjih desetletij bo bolj nepredvidljiv in manj stabilen
© Tomaž Lavrič
Vojna v Afganistanu je po vseh napovedih izgubljena, toda natovske sile ostajajo na položajih. Prej ali slej bodo morale klavrno oditi in Zahod bo izgubil še eno vojno. V Afganistanu je trčil ob meje svoje verodostojnosti in moči, politično, vojaško in kulturno. To spoznava povsod po svetu in taka usoda ga najverjetneje čaka tudi v prihodnje.
Kajti globalna razmerja moči se temeljito spreminjajo. Bogastvo in moč se selita na Vzhod, zlasti v Azijo. To premeščanje je brez primerjave v novejši zgodovini, pravi poročilo ameriškega National Intelligence Councila Globalni trendi 2025: Preobraženi svet. Hitra rast nezahodnega sveta, ki se je začela z Japonsko v petdesetih, azijskimi tigri v šestdesetih, s Kitajsko v osemdesetih in z Indijo ter Brazilijo v devetdesetih letih, se nadaljuje in ji ni videti konca. Kitajski BDP je zadnji dve desetletji rasel v povprečju za devet, ameriški za tri odstotke. Kitajska tudi v krizi napreduje bistveno hitreje, ima dva bilijona deviznih rezerv in je postala najpomembnejši posamični protiigralec Zahoda. Ni osamljena. Po napovedih se bo nekako v dveh desetletjih izenačila z ZDA, ki ta čas ustvarjajo dobro petino svetovnega BDP. Delež Zahoda, se pravi predvsem Amerike in Evrope, znaša približno polovico.
Zahod ne izgublja prednosti samo materialno, ampak tudi kot zgled organiziranosti, družbene ureditve (liberalnega kapitalizma), načina življenja. Pri tem pa bolj kot zaradi svoje počasnosti relativno zaostaja zaradi naglega napredka vitalnih novih sil.
Zgodovinar Paul Kennedy je že pred 20 leti trdil, da je ameriško gospodarstvo prešibko za hegemonistične ambicije države. Sedanja kriza, začeta v Ameriki, to potrjuje. Nasprotno je EU v svetovnih zadevah morda celo preveč pasivna. Relativno usihanje moči bo imelo za obe številne posledice. Zahod bo še naprej vodilen, vendar ne več dominanten. Še bolj se bo zmanjšala njegova sposobnost za »izvoz« liberalnega kapitalizma in demokracije. Globalizacija bo delala še manj v njegov prid. Vse to bo zmanjševalo njegovo bogastvo in večalo notranje napetosti.
Pri tem ni jasno, ali se bo kot celota rahljal ali strnjeval. Ta čas celini prejkone drsita narazen; Amerika se obrača proti Tihemu oceanu, Evropa ne potrebuje več njenega vojaškega varstva. Joschka Fischer, prejšnji nemški zunanji minister, pravi, da je Amerika z izvolitvijo Obame stavila na globalni, multipolarni svet, Evropa pa se v krizi renacionalizira. Vendarle pa ju bodo še naprej vezali močno zraščeno gospodarstvo, skupna civilizacija in temeljni družbeni model. To pomeni, da se utegneta v nemirnem, nestabilnem svetu morda celo trdneje povezati.
O nekakšnem absolutnem zatonu Zahoda gotovo ni mogoče govoriti. V marsičem ostaja vitalen, v svojem razvoju se ne bo ustavil, navsezadnje naj bi mu nekaj prednosti prinašala tudi demokracija.
Napovedi prihodnosti so različne in nezanesljive, a vsem je skupna trditev: svet naslednjih desetletij bo manj stabilen. Temu gre verjeti. Vzrokov za to je veliko.
Eden od njih je omenjeno premeščanje globalne moči. Svet ne bo imel več žandarja in zgleda (Amerike). Izoblikovalo se bo več centrov moči (po navadi govorijo o treh do petih), ki bodo sodelovali, tekmovali in si skušali podrediti vmesne terene. Geopolitično gledano se bo po svoje ponovilo 19. stoletje.
Potem je tu vrsta t. i. sistemskih dejavnikov tveganja: pomanjkanje naravnih virov (voda, prst, nafta ...), segrevanje ozračja in druge ekološke težave, skrahirane, zase in za okolico nevarne države, kakršni sta Severna Koreja in Somalija, pandemije, demografski premiki, terorizem ... In seveda dobre stare gospodarske krize, očitno neizbežne. Vse te posamične težave in nevarnosti, jasno nakazane že zdaj, se utegnejo sprijeti v nepretrgan preplet kriz, ki bi lahko napravil življenje na planetu dobesedno dramatično.
Položaj je nov v toliko, da je svet zdaj neprimerno bolj povezan kot kadarkoli doslej, da mnoge težave enega hitro postanejo težave vseh in da jih je mogoče reševati le na planetarni ravni. Potreba po sodelovanju narašča, svet pa se obnaša shizofreno - se povezuje in drobi hkrati. Iz G8 je nastal G20, toda primerov nesodelovanja je bistveno več.
Na primer: sedanja kriza sili države k skupnemu ravnanju, a vsak rešuje predvsem svojo kožo. Širjenje jedrskega orožja je nevarno za vse, a lepo število lastnikov atomskih bomb ga zaradi posebnih interesov na skrivaj podpira. Segrevanje ozračja je velikanski skupni problem, a sproža več prepirov kot sodelovanja. Za to je med drugim kriva neenaka razvitost sveta: veliki novi onesnaževalci so revnejši in se hočejo hitro razvijati, čeprav bodo pri tem pohodili svoje okolje, hkrati pa upravičeno trdijo, da je tako rekoč vse dosedanje toplogredne pline poslal v ozračje Zahod. Če se bo ta hotel resno lotiti segrevanja, bo moral revnejšemu delu sveta obilno pomagati. Toda ta denar bi mu manjkal doma, hkrati pa bi s pomočjo krepil svoje nove tekmece. Kompromis je težaven.
Položaj je nov tudi zato, ker je planet dosegel meje rasti, kot se glasi naslov slovite knjige Denisa Meadowsa. O tem pričata tudi pohajanje naravnih virov in segrevanje ozračja. S tem pridemo do verjetno najteže rešljive zagate prihodnjih desetletij - družbenega modela, v katerem živi velika večina človeštva.
Kapitalizem živi v številnih oblikah in razlike med njimi so lahko velike, a vsem je skupno eno: nobeden ne zna uspevati brez nenehne, po možnosti čim višje rasti. Ta je zlasti v zadnjih treh desetletjih prevlade neoliberalizma povsod postala božja zapoved. Na Zahodu so lahko samo z njo dobički kapitala naglo rasli, delovna sila pa vsaj za silo ohranjala standard. Hitra rast torej omogoča ostro razslojevanje in družbeno krivičnost. Revnim delom sveta je visoka rast v povezavi z globalizacijo omogočala beg iz nerazvitosti. Toda povsod je hkrati neusmiljeno zajedala domnevno neizčrpno naravo, nikoli resno všteto v proizvodne stroške. Zaradi te luknje v enačbi kapitalizem, ta dozdevno neustavljivi motor materialnega napredka, postaja sovražnik samega sebe in človekove prihodnosti.
V sedanji obliki je zato blago z omejenim rokom trajanja - ali pa bodo ekološke in družbene katastrofe neizbežne. Trajni preplet kriz, ki ogroža tudi demokracijo, se lahko z nadaljevanjem sedanjega tipa kapitalizma samo zaostruje. Tega ne napovedujejo le črni preroki in poklicni alarmisti, ampak tudi resni zaskrbljeni profesionalci s številnih področij.
Toda kapitalizem ima povsod velikansko vztrajnost. Tako nastaja zagaten, moreč položaj: vsi skupaj rinemo v bolj ali manj mračno prihodnost, to vemo, težave in tudi rešitve v glavnem poznamo - strogo bi bilo treba omejiti »pravico do nebrzdanega kapitalizma«. Ob vsem tem pa smo nemočni, ker nismo sposobni spremeniti uveljavljenega vzorca življenja, napisati nove globalne družbene pogodbe.
Tako se zdi prihodnost sveta po svoje podobna položaju Zahoda v Afganistanu. Pri čemer bi afganistanski problem rešili neskončno laže - samo oditi bi bilo treba. Pa še to ne gre.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.